Predragi moj Ivan!
Danes sem mislila, da dobim pismo od Tebe, poslala sem deklo na pošto, a nisem ga dobila, gotovo imaš mnogo dela, ali pa nič novic?! Ker sem Ti v zadnjem pismu pisala, da Ti kmalu zopet pišem, zato danes par vrstic, čeravno nimam nič zanimivega za Te!
Ali si dobil moja pisma? Že komaj čakam novega pisma od Tebe, ker zadnjega sem že tolikrat prečitala, da imam od besede vse v glavi. Piši mi kmalu, Ti ne veš, kako komaj čakam pisma, ko druzega nij!
Pri nas je sedaj lepo vreme; gotovo si boš mislil, da sem sedaj vesela lepega vremena, pa vedi, da nij tako, dolgčas mi je veliko bolj kot ob slabem vremenu, jaz nevem, kaj je to! Čedalje bolj Te ljubim in vedno težji mi je biti brez Tebe, kdaj bo vendar to v kraju?
Ne pričakuj, da bi Ti pisala, da sem se kaj zredila, ker to nij mogoče, ko bi jaz vedno ne mislila na Te, znabiti – tako pa ne gre, klub temu, da skrbim, da ti to veselje napravim, da Ti pišem, koliko sem težja.
Jaz sem mislila, da kadar bom zagotovo izvedila kaj in kako, da ne bom čisto nič na Te mislila – pa sedaj tudi mislim vedno, vedno veš! Pa samo veselo, prav nič žalostnega, vsaj si mi rekel, naj ne skrbim, za prihodnje.
Ako pregledaš moja pisma, boš videl, kako različna so moja pisma, spreminjajo se naglo; zdaj sem žalostna, da se ne morem potolažiti, zdaj zopet vesela, da ni nobene meje mojemu veselju. Sama sebe ne poznam.
V nedeljo mi gotovo piši; jaz Ti bom pisala, kadar bom imela kaj prostega časa!
Dela imamo vedno mnogo in čedalje več ga bo zdaj na spomlad. – Ali od Frana nisi dobil nič odgovora, in od prof., gotovo nij nobenemu, to po volji! Pisma - - še zdaj nisem skupaj pospravila, zato Ti ne morem še danes povedati, koliko jih je. Nimam prav nič prostega časa, danes bi Ti lahko to storila, da bi preštela, pa se mi zdi bolj pametno, da Ti pišem, do prihodnjič bom že dobila toliko časa, da bom skupaj pospravila vse.
Povem naj Ti, da sem petelina zdravila, a kljub mojemu zdravljenju je poginil. Kaj mu je bilo? Ne vem! Najhitreje je imel davico, ker je kljun vedno odprt imel, in težko je sopel, roža vsa črna. Gotovo sem mu podaljšala za en teden življenje; predrla sem mu bila eno belo piko v goltancu, precej je bil dober in pričel peti, čez nekaj dnij pa zopet obolel tako kot prvič, silili so me, naj mu zopet predrem, pogledala sem, a vidila, da je vse belo in da nij nič več ž njim, in res se mi je posrečilo, da je še tisti dan poginil. Pred par dnevi se je zlegel tako en majhen teliček, kateri se mi zelo dopade, včeraj sem ga celo v kuhinjo prinesla, potem si lahko misliš, kako je »fleten« in »lušen«. Tisti, kateri je bil majhen, ko si Ti bil pri meni, je že velik in ni več prijazen, tako kot je bil.
Mislim, da Te ne dolgočasim s temi novicami? Samo o ljubezni bi ti pisala, pa potem ni konca ne kraja. Pa ko bi Ti mogla povedati, kako Te ljubim, bi pisala samo o tem, pa ker vem, da mi je nemogoče, veš, nemogoče ti dovelj jasno popisati vse, zato raje opustim.
Kako z mojimi rožcami? Ti ne veš ne, kako lepe so še, ja, saj jih tudi čuvam kot dragocen spomin! One so mi zbujale žalostne in vesele misli, zato so mi toliko priljubljene. Da bi bila jaz vedla že takrat, da bom čez nekaj dni imenovana – Tvoja nevesta, kaj bi bila naredila, že tako je bilo mnogo veselja, ko sem tako lepe rožce od Tebe dobila, kljub temu da sem mislila, da so mi znabiti v slovo, vdala sem se pri teh mislih vsemu, kar more čez me priti, in sedaj se toliko bolj veselim, ker vidim, da to so bile samo sanje in da resnica je vse lepšji in boljši za-me. Oh ko bi Ti kraj mene bil – koliko Ti imam za povedati o mojemu veselju – o veselju, kojega si mi Ti, predragi Ivan, napravil, saj si dobro vedel, da sem samo Tebe vedno ljubila in kako bi bilo moje življenje grenko, ako bi se morala z drugim poročiti. Sedaj mi ni treba več si podobe drugih pred oči postavljati, sedaj imam samo Tebe, ni res, da si popolnoma moj?! Kako sem srečna, ko sem rešena teh skrbi, kdo bo moj varuh skozi življenje, sedaj vem, da Ti; vsaj upam, da zdaj se ne bo to več razrušilo, mislim, da mi ni se treba bati za Te? Ali je še mogoče, gotovo, vendar upam, da ne bo se kaj takega zgodilo! –
Danes je bila zopet sosedova doma, kakor se čuje, je slabo za njo, kriva je mnogo sama, ker noče delati in tako moža žali.
Oče so vedno bolni, stokajo zmeraj in zelo so sitni, ne vem, kaj bo; stara mati tudi slabi!
Ti ne veš, kako bi že rada, da Ti vse ustmeno povem, odveč mi je že pisanje postalo, upam, da tudi Tebi.
Kako človek čedalje več želi, včasih sem želela samo eno kratko pismo od Tebe, zdaj nisem popolnoma zadovoljna, če dobim dolgega, – želim še na vrh Tebe.
Ali si dobil že od župnika iz B.? Kdaj bo to nazaj prišlo iz Rima?
Kaj naj Ti še pišem, da Ti le več berila pošljem?
Gotovo ne boš hud, če Te vprašam, ako si mi isti prstan nazaj poslal, kot je bil prvi; zakaj vprašam! Nevem, ali sem toliko shujšala, ali je prstan drugi, ali se mi pa zdi, da je zdaj en malo večji kot je bil prvič – veš, samo en malo, toliko, da so se mi zbudile misli, da znabiti je spremenjen!
Danes je Nana iz B. pisala. Že v nedeljo je hotela mati iti doli, pa ji nisem jaz pustila, ker kakor se reče, ni prav, najbolje je molčati. Danes jo v pismu vabi, kdaj bo šla mati doli, ne vem. Enkrat gotovo v kratkem.
Primule kaj lepo cvetejo, tudi ta druge cvetice bodo kmalu pričele. Kmalu bo leto, kar je prišel Leop. k nam, mnogo se je od tistikrat spremenilo.
Slišala sem, oče mi je pravil, da je glavar rekel, da dobimo zdravnika v Pl., dva imata biti v Logat., zato eden bo v Pl. eden v Log.
Ker se mi zdi, da imaš dovelj za danes, zato končam.
Sprejmi tisoč in tisoč gorkih poljubov od Tvoje Te vedno ljubeče
Ivanke
Laze, dne 17. 2. 1897