Draga Ivanka!



Evo me na potu v Laze. – Upam, da si dobila zadnje moje pismo iz Leibnitza in danes sem dobil polkovnega poveljništva odgovor da sem radi bolezni premeščen v rezervo t. j. da smem iti proč za letos seveda samo. Da se drugi rezervni častniki jeze, ko morajo peči se okrog Radgone si lahko misliš in ne bi dvakrat rekel, da jutri ne pobrani kdo drugi proč iti z istim vzrokom.

Slučajno je namreč prišel en polkovni zdravnik /Žid/ sem, ki je bil 14 let v Bosni in tega sem takoj obiskal, mu povedal, da bi jaz rad za letos proč prišel i. t. d. in napravil mi je svedočbo. Vendar več ustmeno.

Od 9. t. m. do danes sem postopal tukaj v Leibnitzu; da je tu grozen dolgčas si lahko misliš, ker berila nisem nič imel seboj.

Kdaj pridem v Laze? - Če prej ne jutri opoldne, s poštnim vlakom. Mogoče pa tudi da se z brzovlakom naravnost v Logatec peljem in od tam peš naprej. Upam da Vas dobim vse vesele in zdrave.

Vaš



Ivan



Leibnitz, 14. sept. 1896



P. S. Spomnil sem se da pojdeš mogoče ravno jutri z J. v Ljubljano v šolo – ker sem prelen pred odhodom da bi napisal drugo pismo Juliji adresiram kar tega na nj, ker drugič pride zopet pozneje kot jaz.