Preljubeznivi gosp. Vidic!



(Nada me je ta hip prašala, komu pišem, odgovorila sem Vidicu pa tako tudi napisala.)

Da začnem prav šablonski, zahvaljujem se Vam najprej za srčkeno pismo. Seveda, seveda ste imeli mnogo skrbi in opravka zato je pa bila moja dopisnica le šala.

Za “Trojko” mi je žal; baš o Tavčarjevih povestih ste se mi tako priljubili z isto oceno. Zadovoljna sem za Boruta in sama ne vem, ali naj mu pišete Vi ali jaz sama, premislim se še do konca pisma.

Ah, kajne kako dolgočasno je v šoli, da, meni je kar do obupa včasi. In korekture, to je nekaj groznega! Pa kaj Vi, kakšne so Vaše korekture, vendar bolj zanimive toda v 2. razredu ljudske šole!! V meni kar vse skače, ko pregledujem tiste sitne umazane, obeljene, črne knjižice. Ne nosim jih pa nikdar domov, kakor sploh nobene šolske stvari, popravljam navadno med čitanjem, kar me dela še bolj nervozno. Ako je kdo zgrešil svoj stan, to sem gotovo najprej jaz. In če slišim: učiteljica, če mi kdo reče: učiteljica kar zbode me, elektricira seveda ne oduševljeno. Povem Vam tudi tako entre nous, da me je včasi res sram, da moram biti učiteljica. Sedaj kot urednica dobivam tudi od tistih-le nekaj pisem, ali kako pišejo! Bog moj niti slovnice ne znajo! Seveda so Krist. Vida in Marica II. častne izjeme. Mene kar vije, ko naletim na kaj tacega in pa drugače tudi kako so nazaj, kako zabite velika večina, no vsaj teh kar jih je okoli nas. Ne morete govoriti ž njimi pametne besede, prej s preprosto kmetico nego s tako našemljeno šolmajštrco.

Ah, grozno, povem Vam, da Vi ne znate, a ko bi vedeli kakor jaz, bi se zgražali. Zato mi pa kdo naredi najlepši kompliment s pridevkom maestra!! Poudarjam še enkrat, da je dokaj lepih izjemn toda večina, večina!

Preidimo drugam! Bežku, ki mi je pisal, da dr. Zbašnik meni, da piše Fato morgano dr. Vošnjak, sem odgovorila: Ta vest me sicer zanima, laska mi pa ne, kajti je kdo lahko desetkrat doktor pa ne more spisati najmajše črtice, kojo spiše drugi, ki ni niti enkrat doktor, kar igraje. Ko bodo doktorji po nadarjenji v leposlovji tedaj pač! Vi sami ste lani opisali enega tacega doktorja. Dovolj ste modri, da znate, kako Vas uvažujem sedaj kakor prej, da torej ne govorim o tacih nadarjenih doktorjih ampak o onih, ki imajo doktorskega le - klobuk in diplomo. Lepo Vas prosim, naj bo nekdo, ki je doktor, naj bo njegov spis zato večje veljave! In doktorji prava! Enkrat mi je eden teh rekel, da se briga le za pravde - poezija, leposlovje pa mi je wurst, je rekel duhovito. Ne bom se hvalila toda toliko lahko rečem, da leposlovnega okusa in izobrazbe na leposlovnem polji ne dam za deset piškavih doktorjev, kateri so zakopani le v svojo stroko. Doktorja pa à la Vidic - hm - tacega moram ceniti visoko, visoko no in kako mislim o Vas in kako sem oduševljena za Vas, ker ste tako pridni, delavni (sovražim iz srca lenuhe) inteligentni, modri in pametni, pove Vam lahko Milka, kterej govorim o Vas kar v eni sapi.

(Sicer bi morala biti jezna na Vas, ker mi niste poslali svoje slike, dasi ste mi obečali!) Če bi tudi bila jezna na Vas, hvaliti bi Vas vendar le mogla vedno, vedno. No, Bežek mi je odgovoril, da ni mislil takó, o čemer sem tudi prepričana. Rekla sem mu, naj pove vse glose, katere sliši o moji povesti in bogme povedal mi je eno imenitno, o kteri skoro vem, od kod da prihaja. Piše mi namreč, da je premnogo, da obstoja vse le v konverzaciji. No kaj tacega morejo reči le Slovenci! Da bi mi bil rekel, da ni pogovor dovolj zanimiv, bila bi rekla, à la bonne heure! ali tako! Smejali sva se z Milko. Baš sedaj čitava - in kakav Vam je to užitek! - Figarove podlistke. Komaj smo prečitali enega, ki je obstojal iz same konverzacije, ker je to fin genre in ne lehak, začel se je drugi Comedienne isto tako iz samih pogovorov. Slučaj usode, kaj hočete, da pride baš sedaj. In ta dva podlistka sta - žal na našo nesrečo - lepša od vseh naših leposlovnih spisov. Krasna Vam pravim, da bi jih kar ukradla. Odgovorila sem Bežku, da li hoče dvobojev, umorov, nezavesti? Lehko mu postrežem. Toda kdo piše dan danes več senzacionalno? Francozi vzamejo kos življenja, začnejo recimo z vsakdanjim srečanjem in pišejo mirno, mirno in vse gre samo od sebe. Niti konflikta ni v teh povestih. Kaj porečejo Slovenci sedaj 4. št.? Pride - kaplan! Gol fakt iz vsakdanjosti: Sploh je vse resnica kar pišem; Kaplanovka, Zdenka, Elza imajo svoje resnične dogodke. Od Dane sem pa vzela le osebo, dogodke pa od drugih. Zdenka in Elza me ne moreta tožiti, poslednja ne zna slovenskega, a kaplanov je mnogo a najboljši so taki. Radovedna sem, kaj poreko ob letu, a pripravljena sem tudi za boj. Zola - dási mi je bil v Dreifusovi aferi jako simpatičen, ni moja simpatija v spisih, ne morem ga trpeti dasi je velik in kdor zahteva naj se v Slovencih vse piše po njem, ta jo iztakne. Joj, kako sem se naklepetala! Zaslužila sem sliko in dolgo pismo! Vedno, vedno sem in ostanem Vaša vdana Marica



P. S. Pišite, prosim Borutu v mojem imenu, zahvalim se mu potem takoj posebe jaz. Prosim! Sram me je sedaj, ko vidim kaj in kako sem pisala, momentalna razburjenost, uničite!!