Draga moja Zorana!
Oprosti mi za sedaj; pridem uže še do pisma. Nisem ne za to ne za ono. Razočaranje in utrujenost na vse strani.
Zadnje dni sem prestala hudo duševno krizo - ; zdaj mi je odleglo, in moje življenje je dobilo v enem samem silnem hipu novo smer. Tako me je hotel Bog od nekdaj … Otresla sem se vseh obzirov, zajedno vseh laži in vsega hinavstva. To se pravi zdaj sem jaz in svobodna! Ni moglo, ni smelo biti drugače! Pogledala sem še v zadnjem hipu skozi ključavnico v svojo bodočnost – in ustrašila sem se … Vsakdanjost, vsakdanjost, kako sem te ljubila! – Moja duša je polna odrešenja … Poleti so me zaročili, da se junija omožim … Jaz pa sedaj nameravam v počitkih na Rusko! Moji duši je treba prostora – brez mej, da si oddahnem! Meni je vedno treba, da nekaj z vsem bitjem občudujem, njega – zaročenca bi ne bila mogla, pa celo življenje!
Poljubljam Te in sem Tvoja Vida!
Batjuška mi časih piše. Je bil na Bledu; študiral; a izpodletelo mu je tudi marsikatera lepo upanje, revež mora zopet sedeti v Lju govorila sva časih o Tebi vedno
Gorko kakor o duši sorodne narave … In Ti? – In Ti? Pridi k meni!