Predraga Julija!



Danes Ti zopet pišem koj zjutraj, pa ne z Mileno v rokah kot včeraj in pred nekaj dni, ker Milena je v zibki.Čudno – njeno zdravje je danes, kaj bi rekla, popolnoma dobro – vendar ne vem, ali ta velika sprememba pomeni k popolnemu zdravju ali k smrti, vendar danes sem pričela zopet upati, da Milena znabiti vendar ne bo med »Reško pšenico«. Včeraj najslabša, taka, da svi obe s F. jokale nad njo, ko se je tako mučila (zato sem Ti tudi pisala, ker komu drugemu hočem svoje gorje potožiti kot materi sestri – boterci.) Kaj jaz sodim, da je vzrok k tej veliki spremembi, naj Ti povem. Ko smo videli, da vse zastonj, da nobena reč nič več ne pomaga, je Ivan rekel, da bo še nekaj poskušal, namreč en recept napisat in po zdravila v lekarno poslat. Da sem se bala ji zdravila dati, si lahko misliš, ker mislila sem si, otrok ne bo prenesel zdravil – umorile ga bodo – vendar ko vidim, da ni nič več pomoči, vzamem in ji dam zdravila, jok je čedalje bolj redkejši postajal in pričela po dolgem zopet zatisniti oči. Spala nisva tudi danes nič, ker jok prejšnih dni nama je šumel vedno po glavi, kljub temu da je Milena precej mirna bila. Zdravila ji daje vsake 2 uri 1 žlico majhno. Oslabela je zelo in shujšala, in kdo bi ne, toliko noči ne spati, zraven pa take bolečine imeti. Dobiti bom kar morala eno pesterno, da jo bo nosila na sveži zrak, ker F. nima časa – da otrok kaj okreva. Ni bila še nič na prostem, medtem ko njene vrstnice so vsaki dan zunaj. Pogrešala sem prej deželo, a sedaj še veliko bolj, ker ne trpim samo jaz v tem zaduhlem mestu, ampak tudi mala Milena.



Veseli me, ko sem Ti mogla toliko boljše pisati, in upam, da se ji ne bo na slabše zopet povrnilo.



Ne imej me za neumnico, povedali Ti bodo mati, kako jim je bilo, kadar so bili otroci bolni, kako veseli so bili, da jih je kdo od izkušenih starih tet potolažil.



Bodite vsi pozdravljeni od



Vaše Ivanke



Reka, včeraj zalepka, danes pismo! (16. 6. 1898)