Moja ljuba Mici!



Kako dolgo že molčim na Tvoje ljubko zadnje pismice. Ne misli pa, da sem popolnoma pozabila na Te, medtem ko tako dolgo ne dobiš glasu od nas.



Prišel je lepi majnik in vse se veseli, tako tudi jaz in prav veliko lepega bi Ti imela za napisati, da bi mi le čas dopuščal. Vendar pa danes, vkljub velikem opravilu, namenila sem se, da Ti napišem par vrstic. Kaj torej naj Ti vse napišem, da Te bo veselilo čitati moje majhno pismice?



Znabiti, ako Ti napišem kaj od golobčkov? Ravno danes zlegla sta se dva majhna golobčka. Tudi »Misel« je že zrastel in takoj zletel na prosto, ko si Ti odpotovala. Torej veš, da ni ostal krotak, kot si želela. Pred tednom dni podložila sem zopet kokljo in zravno tudi priložila dva majhna jajca od kokoši pritlikavcev, da bodeš imela jih, ko bodeš domov prišla.



Včeraj pa prinesla je dekla enega ježa in želela bi, da bi bila doma, ker imela bi veselje z njim. Tako pa pišem danes Pepčku, dragemu bratcu, ako ga hoče, ako pa ne, ga takoj spustim.



Kako se pa Ti, moja ljuba Mici, kaj imaš? Kaj sedaj delaš? Ali se kaj pridno učiš? Kako kaj napreduješ v goslih? Velikokrat se spomnim velikonočnih počitnic, kako prijetno je bilo, ko smo se skupaj zbrali in kojo naredili. Saj se, mislim, še spomniš tudi ti? Veselilo bi nas vse, ako bi nam večkrat naznanila z ljubkim pismicem, kako se imaš.



Zdravje nas vsih vse povoljno, kar upam tudi od Tebe.



Pričakujoč v kratkem odgovore končam. Končno sprejmi mnogo pozdravov in poljubov od vsih, posebno pa sprejmi gorke poljube od Tvoje sestre.



Julija

Laze, dne 7. 5. 1897