Moja predraga Mičica!



Komaj pričakovala sem, moja Mici, kojega najmanjšega poročila od Tebe. Čudno, zelo čudno se mi je zdelo, kako to, da ko si že skoro mesec dni zdoma, da nam ne poveš, kako se imaš. In ko si me pa vendar po dolgem z majhnim listkom razveselila, evo Ti danes odgovor. Med časom, kar si zdoma, sem močno hrepenela izvedeti kaj od Tebe, zato mi je draga Ivanka, takoj ko je prišla iz Trnovega, naznanila, kako se imaš, in mi tudi povedala, kako to, da nam nič ne pišeš. Rekla mi je, da se imaš preveliko učiti in tako, da si do sedaj odlašala.



Vprašanju Tvojem takoj odgovarjam. God Ivanke in g. Ivana je 31. 1., novosti posebnih od tu nimam poročati. Vreme imeli smo do zadnjih par dni lepo, sedaj je pa jelo dežiti.



Ko prideš na počitnice, imela bodeš že drugega »belčka«, seveda, ako kaj čez njega ne pride, zelo je že krotak, čisto bel je, eden je od tistih, kakor so se zvalili takrat, ko si šla z doma. Pepi mi je že dvakrat pisal, odkar je zdoma. Kadar kaj bolj delo ponaredimo, prišli bodo Te mama obiskati. Le prosi jim za zdravja ljubega Boga! Pred kratkem obiskala nas je Mati g. Dovšeka, prinesla nam je lepega grozdja in mošta. Ali kaj pridno gosli igraš? Jaz sem sedaj že bolj prosta, da lahko zvečer kaj poskusim.



Prosim, izroči v. č. g. sestram naš poklon, posebno pa na v. č .g. prednico! Veselilo nas bo, ako nam kaj večkrat pišeš.



Zdravi smo vsi, kar upam tudi od Tebe. Končno sprejmi srčne pozdrave in poljube od vsih Tvojih dragih, v duhu bodi pa tudi posebej poljubljena od Tvoje



Julije

Laze, 5. 10. 1897