Milostiva gospa!

Ne vem, če Vas to pismo najde - no, in to ni tudi ničesar tako osodepolnega. Jaz sem izgubil Vaš naslov; nič ne vem, kje ste zdaj, mogoče v Pragi, v Zagrebu, bogvekje. Tudi "Domačega prijatelja" že nisem videl celo večnost. Zato Vas prosim, da bi mi poslali zadnje tri številke -- če Vam ne delam s tem sitnosti.--

Zdaj bi bilo menda treba končati to pismo, pa se mi ne ljubi. Tako pust večer je nocoj, tako dolgočasen, da je človeku žalostno pri srcu. To je pač tako, če pride človek od daleč enkrat domov, pa ne najde ničesar od vsega tega, kar je bil svoje dni odnesel s sabo v tujino. Ničesar ne, niti ene take lepe besede ki mu je zvenela v tujini včasih po ušesih, niti enega takega dogodka, ki je včasih mislil nanj...

No, človek se odtuji tudi domačim ljudem ...

Kaj ste bili v Lj. pri odkritju spomenika? – Jaz sem bil in sem se silno dolgočasil. V ceremoniji ni bilo nobenih posebnosti, malo "živijo" in malo "slava" so vpili, napili so se, vrgli vojaško godbo na cesto in so se odpeljali vsak v svoj kraj. Spomenik je pa lep. To bi zijal Prešern, da bi ga videl! Oči bi mu stopile iz obraza, kakor polževe - na takih dolgih rogovih bi bile ... No, počasi še zdaj Kranjci kaj napravijo ... Zdaj se kregajo vse križem. "Slovencu" se zdi "muza" premalo sramežljiva, Prešern preošaben, reliefi preplitvi in prezaljubljeni, slavnost skažena, "Narodu" pa narobe. Vse je tako, kakor boljše sploh biti ne more...

Menda ne boste hudi, da sem Vam preveč pisal! Če bi bil to slučaj, pa imejte milost!

Vljudno pozdravlja

Milan Pugelj,

Novo mesto, 82

N.m. 13. IX. 1905