Zagreb, 31/VIII. 1926

Draga moja! Brat in sestra!

Tako sem slaba, skrhana in izmučena, de Vama ne morem pisati obširno. – Prosim Vaju, da mi pišeta, če le količkaj utegneta, takoj. Poguma potrebujem. Čuješ Frane, daj mi zopet kakšne močne tolažbe!– Moj mož je prišel po mene v Graz. – Dve duše so v njemu. Moja in neka majhna lažljiva. – Razbito je. Zakaj bi ga držala. – Le preveč sem ga rada imela, preveč je bilo najino razmerje idealno, da bi hotela, da bode tak Ferid Ilešić, iz katerega se delajo norca.

Najbrž pojdem na kliniko k Lušickemu–potem vidim. Če bi bila vedela, da sem na pljučih bolna, ne bi bila prosila Klemenčičeve, da me spremi v Graz. Njen mož je bil tuberkulozen, pa se me je grozovito bala – molčita o tem. Prišla je po me s svojim strošku in14 dni svojih počitnic je meni žrtvovala, to je mnogo kaj ne! Hvaležna sem ji, čeravno so najini nazori dijamentralno nasprotni. Spoznala sem v njej novo Katoliško strujo, moralno, čvrsto, hladno, z jako malo srca, ampak s cilji dobro začrtanimi. – To je nevarnost za naprednjake. Jutro bi moralo biti malo manj frivolno v zabavnem delu, ker gre v družine in ga otroci čitajo, ne samo odrasli. Naš naraščaj ni dovolj asketski v vsakem oziru. Saj sem bila tudi jaz mlada, pa je dekletu potrebna ''eine Herbheit'', ki jo brani in vodi vsaj čez 20. leto. Z 22. leti sem se darovala svojemu prvemu možu. Zdaj pa je to že redka stvar. - Tudi trezni so katoliški bolj, kakor naši. –

Ampak ne morem filozofirati. Slaba sem. Cele romane sem doživela pretekli mesec. Moja knjiga se tiska - ampak je še skrivnost! – 9 Tiskanih pol, v največem obupu napisanih. –

Pišita mi! Prosim Vaju obupno zato. Grem zopet v novo fizično trpljenje, pa moram čutiti, da ste z menoj. –

Na kliniko grem, pa bomo videli potem, - kar se bojim Topolščice po zimi – Zmrznila se bom. Če z glediščem gre ne vem. Boš videl, Fran. Na hišo se je že intabulirala ena banka – a v marcu pride na vrsto tista druga reč. – Saj če bi imel, bi dal, dober je. Samo grešno lahkomišljen v denarnih stvareh. Nič ni poskrbel za se. Nobene penzije itd. Pri likvidaciji nekega podjetja bi bil zdaj dobil večjo vsoto, pa ni kontroliral, če je vpisan v mirovinski fond. In tako stoji na robu. Morda vse skupaj trešči v propast, jaz in tudi – njegova nova reč. – A tista ženska ga je oblagala. Dvakrat vdova, z 2 otrokoma mu je lagala, da je v drugem stanju, ž njim – pa ni bila. – Še le zdaj je. A kaj bo, - to zna Bog. On je bil tuberkulozen po vojski in med vojno. Še kot namestnik je mesece dobival tuberkulne injekcije. Vsak čas je imel ''gripo'', temperature, vnetje pljuč in zopet ''gripe''. Izgleda čvrst a zdaj ima že 2 meseca temper. – ona je tuberkulozna. –Zdaj pa še jaz! – In kako sem čudno, prečudno slutila naprej. V knjigi bosta čitala.

Ne morem več.

Prosim Te, Fran, bodi usmiljen! Jaz se ne razumem kako se to računa z ''Jutrom'' in tako sem slaba, da še morem ne.

Prosim Te, zračunaj Ti in pošlji na naslov moje posestrime. Gđa?? Julka Božičković, vila Demetrović, Pantovčak 1b.

Oprostita! Zbogom! O Božiču zdrava ali mrtva tako mi nekaj govori.

Vso srečo Vama in Vašim hčerkama.

Strašno je bil brutalen z menoj. Zdaj je bolj mehak, ko vidi kaj je storil. Žrtva bom. Žal mi je mojih otrok.

Zofka