Zagreb, 24.VI. 1926

Draga sestra Minka!

Dragi brat Frane!

Prosim Vaju, da mi odpustita moj strahoviti egoizem bolnika. – Nič nisem vprašala kdaj se moži Vajina hčerka? Rada bi Vama čestitala.– Srbi so navadno zelo dobri soprogi. Samo naj za Beogr. ne pozabi, da se mora nositi zelo elegantno. Izpočetka ne bo treba, poznejše pa pač. - Vso srečo želim že zdaj ; vendar Vaju prosim, da mi že zdaj pišeta o tem.

Za zadnji feljton o Vodniku sem dobila pohvalnih pisem iz Ljubljane in od tu telef. in osebnih priznanj. –– Zelo sem še slaba. Komaj po dve uri na dan malo vstanem.

–Zopet sem napisala za "Jutro" iz " Polpreteklega časa " – oh, Fran, prijatelj, gledaj da tiskajo! – Duša se budi samo še upore treba, da se malo osloni. Še je težak moj let! Ne pustite, da zopet padem! Nikar! -

Ne morem več! Minka, sestra, draga, nič ne govori o nesreči, ki me je zadela, samo tako, da me ne pogazijo, ko bo prišel čas. Vsi so ponoreli v B. Vsak po 10 ljubic in več.

To stranki škodi. O P. se na ves glas govori tu in v Z in v B. , da morejo samo ženske pri njemu kaj doseči. – Prav za prav je moj še eden od najboljših – ima eno, ampak ta ga bo ugonobila prej ali srej. – Prosi da dam rastavu - ločitev. Morda bom dala pod gotovimi uveti. Iz ponosa. – Ali prej hočem sebi ustvariti zopet liter. renomé.

Pomagajta, prosim! Naj zopet v nedeljo izide moj feljton. V strašne melanholije padam, to je nevarno.

Uspeh, pa če je tudi majhen me dvigne za dva, dni za tri. To je mnogo.

Prosim Te, Frane, ali mi ne bi mogli pošiljati "Jutro" na moj naslov? -

Lep prav lep pozdrav obema!

Vaša stara

Zofka

Ne morem več.

NB. Tisto dekle, Anica, je zelo, zelo dobra, samo že peti mesec v drugem stanju!