Zagreb, 30.V.1924

Velecenjeni gospod in prijatelj!

Sama nisem vedela, kaj mi je bilo zadnjič v Ljubljani, da sem bila tako sitna in se mi ni ničesar ljubilo in nisem bila nikjer, kakor na grobu svoje matere. Mislila sem, da je pokvarjeni želodec kali - a zdaj so dohtarji konstatirali, da imam srce in aorto pokvarjeno in - verlagert. Za idealiste ni čuda da v današnjih časih bolehamo od takih stvari. – Potujem v zdravilišče, da se motor popravi, kolikor je še mogoče. Pišite no kaj! – Pet novel imam -ali se izplača, da jih napišem še pet, da bo za knjgo in komu naj ponudim in za koliko? – To so lepa vprašanja kaj! -Pa Vi greste vsaj še v bar, - jaz imam pa smisla samo še za lepo prirodo. Sem se veselila, da pojdem doli po morju vse do Kotora in da še celo v Črno goro skočim, zdaj bom pa v Radencih sedela in dolgčas prodajala. Žalostna nisem čisto nič. Časi za literate niso nič lepi in prav malo si želim dolgo življenje. - Treba je živeti lepo! Zdaj mi pa prepovedujejo plavanje, hribolazenje, še celo vode ne bi smela piti po želji in žeji ampak na mero, kakor da sem v Sahari!  –– Inu puščoba! – Pišite no kaj! Vi se vsaj jezite, mene se pa prijema modra, samo malce melanholično posoljena rezignacija. – Saj je vseeno!

Lep pozdrav Vam in Vašim

Zofka Demetrović