Zagreb, 11./III. 1917

Velecenjeni gospod in prijatelj! Kakšno dolgo pismo! Da, Vi ste še agilni za deset najmlajših!

– Kaj naj Vam pišem o “Njivi”. Menda ste jo že dobili. Berite jo, pa bodete videli. – Literature bo samo malo vsakikrat. In sicer se bo gojila le, da se tako izrazim, bolj zaradi tedence, kakor iz gole naklonjenosti za umetnost. – Napišite kaj! Vi sedite na Vašem magistratu in življenje

se peha in drenja okrog Vas, da se ga komaj obranite. – Kaj bom jaz sirota! Prejšnje čase smo nosili hrano iz gostilne, kruh smo kupovali pri peku, perilo smo dajali perici. Zdaj se doma kuha, peče, pere, šiva itd. Imam dobrosrčno ali strašno nerodno ličko dekle pa se mučim, kar se da. Sploh sem uzorna gospodinja! – Oh, ko bi že enkrat ta vojska minila, kajti gospodinjske skrbi mi že presedajo več ko dovolj! Včeraj sem celo milo sama kuhala! Če je pa vse tako

drago in mora človek paziti kako bo s tistimi par sto kronami, ki jih prvega dobi prijadral do zadnjega v mesecu.

Pa pustimo to! Neugodne reči!

Zdaj se gnjavimo s koruzno moko do zla Boga! V Ljubljani je še hujše, slišim. Pri nas smo dozdaj še vsega imeli ali zdaj je začela tudi pri nas huda. Vaši gospej sporočite moj pozdrav in - sožalje. To je namreč sigurno vice versa. Da še enkrat začnem z "Njivom". Stvar je popolnoma sigurna v vsakem pogledu. Tudi glede na honorarje. Napišite kaj! Ne mora biti sama najvišja literatura. Napišite kaj o beguncih, ki jih ima Ljubljana, o --mestnem gospodarstvu itd itd. Jaz bi hotela zdaj končati en roman, od kterega imam pa še le napisano komaj desetino. Hotela bi se zopet potegati za nagrade "M.Hrv." Dolge stvari imam nekako rajše.

Škoda! Vedno moram prodajati svoj mozek samo na drobno, po krajcarjih. Kdaj pa spet kaj pridete v Zagreb? Če bi imeli tu kaj opravka, me vsekakor že naprej obvestite, da se kaj pogovorimo.

Hitim, hitim!

Videla sem "Zvon", "Slovan", "Dom in Svet". – Za nas Slovence je vse prav lepo in čedno.

Malo nas je, pa se vseeno postavimo.

Lep pozdrav!

Zofka Kveder