Zagreb, 25. II. 1920

Gospod profesor! – Saj Vam je Vaša hčerka najbrž že pisala, kakšna velika nesreča me je zadela. Moja Vladoša je umrla 18. t.m. v Pragi, kjer je bila tudi rojena; umrla je ravno na svoj 19. rojstni dan. – Ne morem Vam povedati kako mi je težko. Saj ste tudi Vi že pretrpeli in občutili izgubo otroka. Vladoša je bila tako nadarjena in toliko sem nad polagala v njo. Saj Vi ste jo poznali in veste, da nisem zgubila samo jaz v nji hčerke, ampak da je tudi naš narod zgubil v nji nadebudno mlado članico, ki je mnogo obetala. Edina uteha mi more in mora biti delo!

Prav lepo Vas pozdravlja

Zofka Kveder Demetrović

Saj sem večkrat zanemarjala lastne otroke radi ideje, radi javnega dela in radi svoje književnega znanja. Zdaj moram delati še bolj, če hočem, da mi bo moje delo izprika vsega onega, kar sem kakor mati zamudila na pokojnici. -- 7.V. bo tukaj kongres jugosl. žen. Nekatere separatistično razpoložene dame so na vse kriplje delale na to, da se shod onemogoči – zdaj pa bi rade, ko vidijo, da se kongres preprečiti ne da, da one dobe vodstvo v roke in da bi da-le kongresu separatistično in ne jugosl. lice. Mi Jugoslovanke v Zagrebu tega dopustile ne bomo. – Prosimo pa tudi Vas, da nam Vi v tem pomagate. Naznanite nam takoj naslove tistih gospa, tudi iz obrtniških in kmetskih krogov, ki so narodno zavedne, ki so odločne Jugoslovanke, da stopimo z njimi v stiko. Rade bi priredile izložbo jugosl. narodne umetnosti - ali bi Slovenke kaj poslale in na koga naj se obrnem?