Zagreb 19. II. 1926

Dragi Milko! – Danes je šest let. Pišem Vam, ker se mi zdi, da ste najbljižji od onih, ki se spominjamo Vladoše. Cel ta mesec je posvečen njenemu spominu. Pregledovala sem pisma, ki so ostala doma in ki sem jih sama pisala njej, ko je bila še v Mladiki. –– Solnce sije zunaj a zadnjih 10 dni je bila pusta in žalostna megla. Tiha in blaga žalost je v mojem srcu. – Ležim. Sploh skoro vedno ležim a zdi se mi, da bo zdaj spomladi boljše. Zaradi Mirice in posebno zaradi Maše je potrebno, da živim še par let če je mogoče in če mi je sojeno tako. Sicer pa se ne bojim smrti, nič strašnega nima zame. Zahvaljujem se Vam, dragi Milko, za vse dobro, ki ste ga storili Vladoši, za vsako dobro besedo in lep čist trenotek, ki ste ga ji dali. In za vse drugo, dragi Milko. Za Vašo ljubezen, ki je gorela kakor sveča ob njej, ko je umirala. In za Vašo plemenito dobroto, za tisto dobrotljivo in usmiljeno pismo, ki ste ga pisali meni, ubogi materi. In za vsako travico in za vsako cvetlico, ki ste jih položili na njen grob. In za vso Vašo bridko bol mladega srca in za vsako lepo misel, s ktero ste se spomnili Vladoše in s ktero se bodete spominjali nje do smrti. Kako v lepih krajih ste bili! Morda ste se tudi tam včasih zmislili na Vladošo in je z Vašimi očmi pogledala na prelest onih krajev in na vse one čarobne cvetlice in biline. – Ali bodete šli nazaj ali ostanete pri nas doma? – Ne vem kako to, da sem ravno sinoči začela čitati životopis Franja Kuhača, ki je zbiral celo svoje življenje narodno blago naših jugoslovenskih krajev. Pišite mi, da li imate to knjigo ali ne? Poslala Vam jo bom. Zdi se mi, kakor da bi Vam ona svetovala kaj bi storili in odbrali: dom ali tisto lepo pravljično deželo, kjer so bili tako dobri z Vami. – [počrnjeno] se lepo razvija in dobro uči. Z [počrnjeno] pa ne vem kako je. Počasna je in večkrat čudna. Po vsem, kar se ji je zgodilo, je to umljivo. Strašno me boli, da ji ne morem popolnoma verjeti. Ta rana mi bo ostala do smrti.– Nobene prijateljice nima in v vsaki stvari počasi napreduje. – Spomijam se, da ste mi govorili, da bi ob strani dobrega moža okrevala. Jaz ne vem. Ni posebno pridna, počasi šiva – hodi v strokovno šolo. Meni ni odkritosrčna. Glasovir ima rada, ampak počasi napreduje. Hodi se plesat učit in to z veseljem. Nima do nikogar prave ljubezni. – Ona bo ostala moja težka skrb do smrti. –Onega človeka sem neštetokrat iskušala in rotila na sto načinov, pa trdi vedno, da ni kriv. Čudno je le to, da se vse moje kletve na njemu izpolnjujejo. Vzel je ženo, ki ga je prevarila, da je dete, ki ga je leto pred ženitvijo rodila, njegovo, a bilo je od nekog Rusa. Našel je njen dnevnik. Ni ga več v Zgbu če je kriv se pokori. Strašno je padel, če je kriv, ker bil je plemenit in svetel tiste dni, ko je Vladoša v Pragi umirala. In morda je on storil, da je mirno umrla in z odpuščanjem za vse. –

Pišite mi, dragi Milko. Pozdravite lepo Vašo gospo mamo in poljubite Vašo malo sestrico.

Vse dobro Vam želi in lepo Vas pozdravlja

Vladošina majka

Zdi se mi, kakor da je Vladoša želela, da Vam pišem ravno danes.