Sušak 21. X. 1925

Visoko spoštovana gospa!

V današnjih časopisih čitala sem presunljivo vest o smrti Vašega plemenitega soproga. V dno duše me je pretresla ta novica. V Vaši strašni žalosti vem, da je brez pomena vsaka tolažilna beseda in vendar nemorem drugače, kakor da Vam tudi jaz, s tolikimi drugimi, izrazim svoje neizrekljivo sočutje nad Vašo prebritko izgubo.

Uboga, uboga gospa! Razumem Vaše pekoče solze, Vaše skeleče bolečine! Jokajte, – in vendar v najtežjem obupu nikar ne pozabite, da morate zdaj dvojno čuvati svoje moči in svoje zdravje. To je pokojnikova želja, verjemite! Zaradi Vaših otrok morate ostati jaka in hrabra, da Vi izvršite nalogo, kteri ga je ugrabila smrt: vzgojo svojih otrok!

Blaga gospa, Vaš soprog je umrl sredi dela in življenja. Strahovito kruta je za Vas ta nepričakovana smrt in vendar morda usmiljena, ker Bog ve kakšnih strašnih bolečin je rešila pokojnika, ki bi ga bile še čakale. – Tudi jaz sem že poldrugo leto bolna za isto boleznijo in strahovito trpim. Ne umira se enkrat za to boleznijo ampak sto in stokrat. – Kako bi bilo strašno pokojniku umirati počasi in gledati Vas pred seboj in svoje ljube otroke. Kako bi ga mučile skrbi v nešteto prečutih nočeh! – Tako pa je odšel v nadi, da ozdravi! Njemu morda smrt ni bila tako grenka, slovo ne tako strahovito, – ni se ju zavedal. – – Udarec je zato zadel dvojno Vas, uboga! Pa Bog Vam bo dal moči in notrajšnje tolažbe.

Predraga gospa! – Naši mrtvi nam nikdar ne umrjejo! – Ko mi je umrla hčerka Vladoša, je bil Vaš sin prvi, ki mi je pisal o njeni smrti. Od vseh drugih pisem, mi je njegovo pismo prvo prišlo v roke. On mi je rekel, da smrt ni strašna in da mi bo mrtva živela dokler tudi jaz ne zatisnem oči. - In to je resnica! -

Bog nas tolaži in hrabri in Vaši dragi otroci Vam bodo pomagali prenašati Vašo neizmerno žalost.

V iskrenem sočustvu Vas pozdravlja

Zofka Demetrović