Preddvorje, zvečer ob ½ 8, 15./IX. 26.

Gospod doktor!

Tukaj sedim v sobi, ki je pravzaprav dvorana. v drugem nadstropju, in balkon ima. Od gora mi veter šumi. — In čisto druga sem. Kako je lepo živeti, živeti, živeti! — Kako sem bila neumna! — Nič temperature nimam, nič me srce ne boli! Vso pot sem se smejala; kar iskre so letele od mene. — Kaj sem res zopet jaz, tista naivna Zofka, ki bi bila ves svet objemala od življenjske radosti?!

Tista črna očala sem snela in sem se šla pogledat v zrcalo. — Smejem se, gospod doktor!

V Kranju sem kupila papir, tinto, peresa! — Odpustite — morala sem!

Gozdovi šumijo! Moj Bog, kako je lepo! — In tišina prekrasna!

Kaj ste čudotvorec?

“Vstani in pojdi!” —

Ubogala sem Vas, ali me je strah, kako bo. Da izgubim prtljago, in kaj sem, kaj vse sem mislila. In da mi bo slabo, da omedlim ... A nič!

V tretjem razredu sem se vozila in strašno sem bila vesela vseh ljudi. — In kako so bili dobri, ljubeznivi, imenitni! —

Pa vožnja iz Kranja! Tako so bile moje oči vesele planin, in ljudi na cesti, in dreves in zelenih travnikov.

Tako sem hvaležna! Taka lepo in globoko. — To je tisto — niste samo zdravnik, človek, najprej človek, blagoroden in dober.

Prosim Vas lepo, sprejmite me med svoje prijatelje, — zdaj še ne morem stati in hoditi sama.

Imenujete se Tone. Imela sem zvestega, dobrega prijatelja, drja. Toneta Dermoto. Boter je moje Maše. Z njegovo prvo zaročenko sva si bili prijateljici. Tudi ona je umrla.

Napišem knjigo: Pisma liječniku. To se bo samo od sebe pisalo... Glava mi je lahka in bistra. Duša je zopet dobila krila. — Kar strmim in se čudim: kaj je mogoče? Kaj je resnica? Ali ostane tako?

Silna, bogata sreča je v meni. Oh, še živeti, živeti, po svojem, in pisati, pisati! Dvajset, trideset knjig! Neopisljivo sem Vam hvaležna!

Zofka Kveder Demetrović

Zunaj fantje pojo. In mesec je in zvezd polno nebo.