V Trnovem, 17. IV. 36

Draga moja,

Ti si še vedno tisti priliznjenček, kakoršen si bila pred – le ven s številko! Pred  4 desetletji. (No, saj sem napisala 4 brez 0, potem ni tako hudo.)

Da, kar mi pišeš o Svojem sinu je res težko za Te in zanj. Ali ni škoda mladega, zdravega, nadarjenega fanta?! Večkrat mislim, kako da ni šel v našo vojsko takoj, ko sta prišla v Jugoslavijo. Koka je bil res ustvarjen za vojaka in tam bi bil preskrbljen. To že veš, da imam jaz tudi sina-soldata in sicer najmlajšega. Zdaj je poročnik. Služboval je v Ptuju štiri leta, novembra so ga poslali v Beograd v nek inženjerski tečaj, potem se skoraj verjetno vrne v Ptuj. To je moj Nenad, dober in priden otrok, a učiti se ni maral. Po maturi je šel na vojno akademijo.

Rada bi videla, kako boš ti opravljala druga hišna dela, medtem ko bom jaz kuhala. Ali se še spominjaš onega ženijalnega nereda pri Sv. Jakobu?

Ne bo ti treba opravljati hišnega dela, saj imam postrežnico. Sedela boš na vrtu, imamo res uzorno urejen vrt pa boš čitala. K večjemu če bo boš očistila kakšno solato.

Zato počakaj, da se vreme malo zboljša, v takem ni nič. April je pač muhast. Zdaj dežuje tudi za marc, ko smo imeli pravcato sušo. – Gotovo čakaš tudi ti na svojo penzijo kakor mi. No, saj smo šele 17., lani smo dobili v tem mesecu 26!!! Lepo, kajne? To so razmere!

Okulista-špecijalista imamo v Ljubljani res prav imenitnega. Naš dr. Ješe slovi daleč na okoli. Pojdem pa še jaz takrat s Tebojm, saj nisem bila že dve leti,

Da boš stanovala pri meni – uredile bomo že kako – se razume. Od tu do Jegličeve ulice bi imela celo potovanje.

Prav na tiho ti povem – ne govori o mlečnozobem očitku. Profca Boršnik je priznana znanstvenica. Ono o Aškerčevem nacijonalizmi to so njeni in vseh mladi nazori. Kako naj bi razumeli naše čase in naše boje. Zdaj je v modi internacijonala, da veš.

Kako bi se ne spominjala gospe prof. Ropasove, ki je imela z menoj tako potrpljenje? Najlepše pozdrave gospe prof. in Tebi!

Poljub

Tvoja

Márica