Dragi Ivane! Čudili se bodete čez toliko časa dobiti pismo od – moje roke. Ino Lojz je tako izvanredno len, da bi, ko bi hoteli imeti odgovor od njega, morali čakati najmanj pol večnosti. – Iz tega tu naj razvidite, da je „sestra“ doma, tudi knjige vaše, tiste pesmi je dobila. Kaj ne ni tako slabo imeti sestro, ki piše in odgovarja pisma mesto bratov. Kaj hočete! pisali ste, da ste bolni in z bolniki mora imeti človek še posebno usmiljenje. – Pa upam, da vendar ni tako hudo, kaj pa Vam je prav za prav – umreti je še prezgodaj za Vas! Kako se pa sicer imate? – Lojz je bil to zimo že v Kočevji pri Hoffmannu za „lerfanta“, pa jo je že pripilnal domov, zdaj pa doma čas prodaja in mene jezi. – Jaz tudi še nisem dolgo doma, nekaj čez 14 dnij. Bila sem čez pol leta v Kočevji. Dolgo kaj ne. Pa kočevskega neznam nič – še manj ko prej, sicer bi Vam pisala jo „hinder honder“, da bi si malo glavo ubijali. No pa sicer ni bilo slabo v Kočevskej stolici, kar dolgčas mi je bilo in mi je še malo. Tukaj v Loškem potoku je pa po starej navadi. Ravno sinoči obiskala sva z bratom prostor kjer smo pred letom pekli krompir. – iz preteklosti velicih mest in enake strani. –

Sicer je bilo pa moje življenje ob Rinži dokaj revno izvanrednih dogodkov. Vsak dan dvakrat v pisarno, potem pa malo na sprehod to je bilo vse. Ob nedeljah popoldne šle smo jaz in še dve moji prijateljici – obe Slovenki – v staro cerkev ali pa v Dolgo vas. Zdaj zadnja dva meseca je šel tudi Lojz z nami in potem smo peli slovenske pesmi, da je bilo veselje. Ravno tako nekako se mi je zdelo, ko tisti večer pri nas, ko smo bili v pisarni do polnoči po koncu in jaz naposled nisem mogla najti ključa, da bi šla v svojo sobo. – Kaj pa Vi počenjate ondi v Ljubljani? – Bolni ste. – revček – pa menda ne ker se Vam toži po Idriji. No vročinske bolezni menda nemate – ne vem če bi kaj pisali, pljučnica se Vas menda tudi ni lotila in jetka... no jetke Vam tudi ne privoščim. Najbrže bo kaj od kake influence. – Malo ste se preveč učili, malo preveč kadili – zdaj pa pokoro delate. Skoro, da bi Vam privoščila – zakaj se bolj ne pazite! – Pa vsaj zdaj bodo kmalu počitnice in dotlej se boste že popravili. Lipov čaj pijte ali pa bezgovega cvetja naj Vam gospodinja skuha, pa bo.

Z našim Lojzom ne vem kaj bo. V prodajalnici se mu ne dopade, iz Kočevja jo je popihal, od drugje bi tudi. Jaz mislim, da bi bilo najbolje, ko bi šel na pripravnico. Kaj pravite bi napravil zrelostno preskušnjo? – Jaz menim ko bi se zdaj v počitnicah malo pripravljal bi bilo že pa to je ravno, knjige mu ne diše predobro, kakor vidim. – Pišite mi kaj mislite o tem projektu!

Danes je prijetno tu v Retjah. Vsak trenotek se peljejo kaki svatje z godcem mimo. Trije „bajcarji“ kakor jim Potočanje pravijo oglasili so se tudi pri nas in jaz nisem mogla kaj, da se ne bi malo zavrtila. Tako dobro irajo! – Lojz je na kegljišči, kjer tiste krajcarje pobira, dejal je, da bi Vam cel ris papirja popisal – ko bi tako rad pisal, kakor nerad.

Tu v Loškem potoku jako napredujemo, po zimi za Božič dobili smo brzojav toraj če se Vam kaj imenitnega pripeti n. pr. da zadenete na srečko kacih stotisoč gl. Naznanite mi kar po žici. Ta teden dobimo vojake „ajnkvartirenga“ – celi trije možje, celo en častnik! No, človek mora biti z malim zadovoljen. –

Kaj pa o ženskih, še tako nemilo sodite ko lani? Pa vsaj bi bil pravi čudež ko bi se bili čez zimo spreobrnili – možki so trde glave. Mogoče, da pa vendar malo odjenjate – potem bom tudi jaz nekaj; sicer ne bo pa nič primirja.

Smejati se moram že cel čas ko Vam pišem. Pišem namreč v gostilničkej sobi. Mej druzimi prazni tudi Dolenček kupico. Poznate ga menda ne. To Vam je tudi original. Možiček sicer sam na sebi ni ravno nenavaden, le dolenjsko narečje, po katerem se ga je prijelo tudi ime ga razloči zmed druzih prebivalcev naše župnije. Dve stari kljuseti ima in polomljen voz, s katerim vozari in se ubija kakor ve in zna. Konji njegovi so vsi polomljeni, slepi, stari ko zemlja a Dolenček ta poje vedno hvalnice o svojem pramu in „šimelnu“ vsacemu kedar ga hoče poslušati. Danes povedal je že vse natanko do kg. koliko je že vsak konj speljal, kako teče in kako malo sne. – zadnje je seveda najbolj resnično izmed vsega. Revež je imel danes smolo, odtrgal se mu je za vratom srajčni gumb – danes na sv. Trojice dan. Kaj sem hotela, vzela sem šivanko in prišila mu druzega, da ne bode v nedeljo kazal „gosle“. Pa dobro se mu je zdelo, ko ne vem kaj, razodel mi je celo skrivnost, da bode za sv. Rešnje telo dobil – novo obleko. Ha, ha, vidite ljudje me imajo radi. Jaz sem pa tudi prav ponosna, če mi kak tak možiček pravi, da sem „fajn“ dekle.

Viktor zdaj več ne nagaja doma, uči se za urarja, kakor Vam je morda že znano.

Ravno zdaj se pelja zopet ena „ohcet“ mimo. Ženin sedi na vozu ko da je odrevenel, nevesta si pa popravlja lase, ko da bi se bala, da jih zgubi, mej vsemi se mi godec še najbolj dopade drugi se drže vsi ko prisiljeno zelje. Nevestina bala se je pa peljala malo prej. Vse v smrekcah in trakovih iz – papirja, zadaj se je pa tolpa otrok podila za njimi, da se je kar prašilo, ja tukaj pri nas je „regementno“ kadar se kdo ženi.

Novic, tacih novic, ki bi Vas zanimale nimam, dijakov v našej dobi ni ni druzih znamenitostij Loški potok nema. –

14. 6. Še danes nekaj vrst. Sinoči šla sva z Lojzom že po devetej malo na sprehod proti Bloškej strani. – Cel čas pogovarjala sva se o Vas – se Vam ni nič kolcalo? – Tako sva Vas vlekla čez zobe kolikor se je le dalo. Lojz mi je pravil, da ste mu večkrat pisali. Pol pišite tudi meni kaj – pa meni ne Lojzu, Lojz ni zaslužil.

Še enkrat sem prebrala Vašo dopisnico. Torej oči Vas bole, no jaz sem v prvej naglici spregledala. Proti očem seve ne pomaga niti lipov ne bezgov čaj, pa mislim, da bo že prešlo. Imate morda egiptovsko očesno bolezen? – No, vsaj moje oči tudi niso dosti prida, ta kratkovidnost me kaj jezi. Pa potrpeti je treba!

Ste bili o Veliki noči doma? – Škoda, da sem dekle gotovo bi prišla sicer poledat v Idrijo. V gledališče sedaj tudi hodite kakor mi je pravil brat. Jaz sem tudi v tem oziru prava revica, se ve ženskim je dovoljeno če nimajo kake stare tete k večjem ogledovati si gledališče od zunaj. Da bi prestopila kaka dekle sama prag tega poslopja o to bi bilo še hujše ko vseh devet naglavnih grehov skupaj. Zato poznam gledališče le iz knjig.

Moj Bog kako klepečem! No, pa vsaj ženske smo vedno gostih besedil, torej ni taka reč. – Da še Vi ne skopujte s papirjem kadar mi odpišete – upam, da kmalu, – če Vam le zaradi očij ne škodi. Zdaj imate gotovo mnogo učenja, ino počitnice so pred vrati. –

Pa prosim še jeden pot poizvedite kaj zbok Lojza, kake so skušnje na pripravnici in ali bi mogel tam kaj napredovati.

O velicih počitnicah pridete tako semkaj, vsaj ste lani obljubili, se pa še tedaj ustmeno kaj pomenimo – za ta mesec bo pa tudi pismeno občevanje za silo.

Ja, kje je pa tisti Krže, ki je bil vedno tako navdušen za slovensko stvar. – Vam je kaj znano? –

Pa z Bogom sedaj! Kmalu ozdravite oči, pa kaj pišite!

Z lojzom vred Vas prijazno pozdravlja

Vaša Zofka

Na zdar!

Pozdrav tudi od najinih staršev!

Retje 14. 6. 1897