Dragi Josip!

„Lej jo lej, kaj neki spet prosi ta sitnica!“

Kaj hočeš če ni drugače da pa ne bode predolg uvod naj kar precej povem kaj bi rada. Veš naša Malči je nekje zvedela, da bo jutri na vsih svetnikov dan „pevsko društvo Ljubljana“ od 3. – 4. ure popoldan pelo na pokopališču pri sv. Krištofu.

Rada bi šla tudi jaz poslušat. Prosim Te če moreš in Ti ni sitno ali nadležno, pridi od ½ 2 ali pa ob ½ 5. – če hočeš potem še malo povasovati pridi ob ½ 5. – Sicer pa stori, kakor je Tebi ljubše. – ako Te do 2. ne bo šla bom na pokopališče in točno ob ½ 5 pridem domov. – –Kako Ti je kaj, – revček si se gotovo ves premrazil v soboto? – Ne jezi se preveč na me, če si se prehladil. – Vsaj bi Te bila že prej odslovila, pa si vedno trdil, da Te ne zebe. –

Kako je bilo v Kranju? Si se kaj spomnil na me? – Jaz bom šla danes popoldne v Šiško po knjige. Gosp. Klinar jih namreč dobila lahko iz učit. knjižnice. – Popoldan hočem pisati i Vladimiru, zvečer se pa malo učiti, da ne boš deja, da nič ne znam. – Zdaj tu u pisarni imam dela čez ušesa. Nevem koliko sem že spisala, strank je vse polno, pobotnice, kupna pisma in pogodbe kar tako delam da me že vse boli. – Rada bi šla iz pisarne v „Zvezdi“ igra godba, zdaj pa zdaj se tudi v našo pisarno sliši odlomek kake koračnice. –

Torej le pridi v ponedeljek! – Doma sem povedala da si me spremil Ti, – nisem se mogla zlagati. – Večerja me je že čakala mama so skuhali še celo vrhu večerje in obligatnega kofetka čaj. „Da se Zofka malo pogreje“. –Ali niso dobri ljudje? – –Pa bi bil še zame vtrgal kako cvetko ali travico na Preširnovem grobu – si morda? –

Toda z Bogom! – Oprosti pisavi, pišem v največjej naglici.

Srčen pozdrav od Tvoje

Zofke