Dragi Josipe!

Malo začudeno sem gledala Tvojo dopisnico danes popoldne v pisarni. Vedela sem takoj, da mi pišeš Ti – a to mi ni hotelo iti v glavu zakaj bi mi pisal. „Morda je bolan ali pa hud, ker sem v nedeljo tako izvrstno znala tisti u in o.“ – No začnem razmotrivati tiste kljuke in kljukice stenografske in tako le počasi sem vendar prilezla do Tvojega slavnega podpisa. „In“.

A tako je sedaj! Strogi moj profesor želi sedaj, da povem svoje misli o prijateljstvu. I no bodi si. – Sicer sem jaz še čuda malo užila prijateljstva, pa poskusiti hočem, bodemo videli kaj boš Ti kaj dejal. – Danes se moram sicer učiti laško, jutri opoldne imam uro, pa jutri večer se bo že dalo utrgati kake polurice časa. – V sredo se moram seveda malo pripravljati za Tvojo uro, da me ne boš prehudo gledal, če moj „Oče naš“ ne bode v redu spisan ali pa če mi od tistih „titelj-tatelj“nov ne bo nič v glavi ostalo.

– Mici je danes šla, malo se ji je jezica polegla – vsaj jo je bilo pa tudi treba dovolj časa moledovati zaradi tistega nesrečnega „[nečitljivo]“.

Vprašaš me, če Ti dovolim da me tičeš. - E vsaj me poznaš – tikaj me, meni bo drago. Seveda v osebnem občevanju mi boš že moral reči „Vi“, pa ne radi mene, ampak zato da bi kdo ne delal praznih opazk. Se svinčnikom si še zapisal „menda ne boš huda“. Ino zakaj neki hočem biti huda – menda vendar ne misliš, da sem a la „ljubljanske frajlice“ kakor si dejal v nedeljo.

– Tvojemu Vladimiru v Prago sem že pisala – dopoldne v pisarni kar na tak papir doma sem pa prepisala – v četrtek Ti pokažem. – Ne vem če mu bo všeč pisala sem kakor mislim brez vsacih poklonov katerih kakor veš ne delam rada. - Ne vem kaj si mu Ti vse natvezel o meni, najbrž si me predstavlja kot Bog zna kako učno in duhovito. – zdaj bo pa videl, da ni nič in vrgel bo vse skupaj v koš. –

Oprosti da Ti ne pišem tako, kot si Ti meni - stenografsko. – Pa menda ne boš zahteval, da si ubijam glavo najprvo jaz, potem pa še Ti z mojimi hiroglifi! – Torej na svidenje v četrtek! Povem Ti, znala Ti bom vse ko bi imela nabrano, po poti v mesto se pa še kaj pomeniva!

Srčno Te pozdravlja

Tvoja pokorna učenka

Zofka

Ljubljana 18. X. 1897