Velecenjena gospodična!

            Presrčna Vam hvala za Vašo prijaznost in ljubeznivost, da ste mi poslali „Uroto”, kakor tudi za prijazno dopisnico!

            Prav ugaja mi, da ne rabite knjige tako hitro nazaj; časa nimamo namreč sedaj baš preveč, ker moram nekoliko študirati in zato le po malem čitam. Če mi ne bode poprej mogoče, vrnem Vam knjigo iz Dunaja; jo-li smem tako dolgo obdržati? –

            Hvala tudi za poslano „Edinost”!

            Na ves glas sem se smejal, čitajoč Maričino obrambo. Prav imenitno mu je povedala, dasi po mojem mnenju stvar ni bila vredna takega odgovora. Zlasti mi je ugajala opazka, da je govorila nalašč afektirano, ker je bil i on afektiran. Bravo, s tem je zadela v črno, in še meni se dobro zdi, da mu to še kdo drugi pove, ne samo jaz. Govékar je namreč v istini silno domišljav, nečimern in afektiran. Vsak trenotek izvleče svoje žepno ogledalce in si frka svoje „sentimentalno plave kodre”. Nu, pa naj si domišljuje, saj je res velik talent, fulminanten stilist in prav duhovit pisatelj, tako da seveda v teh točkah prekaša g. Márico – to ostane seveda med nama, kaj ne! – toda zato ni treba drugih, ki znajo manj, smešiti! In to slabost ima Govékar. Njemu ne zadostuje zavest, da ume več, nego kdo drugi, on zahteva tudi, da se mu dotičnik upogne. Povedal sem mu že večkrat v lice, da bi ne mogel več občevati ž njim, ako bi se vedel tudi proti meni tako ošabno kakor proti drugim. Tako mu vedno malo strižem greben. – Ni sicer lepo, da tako pišem o svojem tovarišu in prijatelju; toda če mu priznavam in celo oznanjam njegove vrline, lahko omenim tudi njegove slabosti, zlasti če sem toli odkritosrčen, da mu jih tudi v obraz povem. – Saj je tudi sebe imenitno naslikal – kot genialnega lahkoživca! – Ali je bila Márica v istini huda? Sedaj se je menda že potolažila. Prosim, izročite ji o priliki moj pozdrav in pokon.

            Težko, da bi se i Pavlinka oglasila, da si bi imela ona več vzroka. Jezila in togotila se bode na tihem, Govékarju sem pa že svetoval, da ne pojde več pred njo, sicer mu izpraska oči.

            Sedaj pa kratko filologično vprašanje. Ali je to dialektična posebnost v Tržaški okolici, da pišete vedno „udobiti”? „Edinost” namreč vedno tako piše, in sedaj sem zapazil to tudi pri Vas. Ali se tudi govori tako? Oprostite mi, da Vas mučim s takimi stvarmi, toda zanima me, ker sem zapazil to posebnost baš pri Tržačanih. Menda se ne bodete hudovali kakor Márica radi „má”; moj namen ni kritika, temveč informacija zame.

            Ana, kateri sem izročil pozdrav, mi je pravila, da ste romali na neko goro. Izvestno niste imeli ugodnega vremena in omiloval sem Vas že radi tega. Tudi nam se ne godi bolje. Za jutri je napovedana v Žalcu dirka, dvomim pa, da bi se mogla vršiti, ker so tla premehka.

            V Št Pavlu je sedaj vse mirno. Razburkani valovi so se že polegli in zdi se mi, kakor bi sploh ne bili imeli tistega nepotrebnega boja. Tudi Brglez je miren in čaka, ga bodo li sprejeli na Vranskem ali ne. Nastali sta namreč radi njega dve stranki, jedna za, jedna proti, in sedaj je vprašanje, katera zmaga. Bog ga nesi!

            Govékar je bil pred kratkim kot zadnja priča v moji pravdi zaslišan. Protestiral je in ni ničesar izpovedal. Kaj bo sedaj, nevem.

            Ali je gospod brat že odšel na Dunaj? Kadar pridem gori – in to menda sredi oktobra – obiščem ga gotovo. G. Zanier se je včeraj prevrnil; k sreči se mu ni čisto nič zgodilo.

            Starši se zahvaljujejo za pozdrave in Vas istotako srčno pozdravljajo.

            Z iskrenim pozdravom in odličnim spoštovanjem

                                                                                               Vam ves vdani

                                                                                                          Fr Vidic