Tomaj, 25. 7. 1914

Predraga Vlada!

Jutri je Tvoj god. Nič drugega, draga Vlada, nego moja voščila! Imej vse vse, kar si želiš!

Želim Ti, da dospeš kmalu do visokega svojega cilja, da dosežeš kmalu izobrazbe, potem pa postaneš žena, kakršnih je treba nam. - Le te skromne besede vsebujejo vse moje naj prisrčnejše želje, upam, da le-te se tudi izpolnijo, uživaj v najpopolnejši meri, vso srečo!!

Jaz pa ostanem tvoja Karmela,

(op. Na drugi strani naprej!)

Draga mi Vlada!

Oh, to so bili tisti sladki časi ...

A zdaj ... Le sanjaj, sanjaj, srce, moje! –

...  že solnce tone, žarno zvoni večerni,

v slovo nekdanjim zlatnim dnevom

poje ...

Prav lepa hvala za Tvoje meni drago pismo! Ni se mi še nikdar tako dopadel Tvoj slog pisem, kakor ravno zadnji! Kjer pišeš o ironiji, tudi tisti stavki so lepi, Vlada, govorijo tako iz Tebe, da sem jih neštetokrat prečitala. Ni bilo v njih nič popolnoma nič prisiljenega, le odmev, Tvoje lastne eksistence! – Hvala! Obžalujem te, Vlada, da živiš v takih razmerah. Meni je neprijetno, govoriti o tem! Ampak, kaj se hoče, je tako in ne more biti drugače. Smiliš se mi in Tvoj položaj je pač pomilovanja vreden, a potrpi, prenesi še to, Vlada, prišli bodo tudi časi, ko bo vzhajalo Tebi sonce sreče in zadovoljnosti. V drugem kraju Ti natura nadomesti to, kar sedaj trpiš! Dobiš zadoščenje za vse, nič ne ostane tako! Ampak v življenju pridejo še hujše stvari! Treba bo marsikdaj pozneje, v resnem življenju, se le obrniti, molčati, vtakniti, vse mirno v žepah ali pogoltniti --- in pa solze točiti v predpasnik! Verjemi mi, draga duša, da je tako in nič drugače! Zadovoljni bodimo, dokler je še tako. Ne obupuj, močna si in lahko temu vztrajaš! -- Ne vem, kakšno je bilo moje zadnje pismo. Nisem vedela, kaj sem pisala, bila sem še vsa zmešana. Oprosti, če sem napravila kakšno falopo! Tudi, jaz si nič manj ne želim priti kam drugam. In sem vendarle v njegovi družbi vsak večer, (on ve, kam hodimo s sestrama, na sprehod,), me še čaka in gre z nami cele ure. Meni je vsaj kratkočasno, - če je le sestra zraven! Ta torek smo prišle s sestro tudi iz Opčin ob 10h na postajo, bile smo pri tisti gospej meni se namreč tudi ne ljubi biti vedno doma. Prišel je Lah zopet na kolodvor in šel je potem z mano v Tomaj. Imel je neko knjigo, predavanje nekega univerz. profesorja, od srca in o kroženju krvi. Pravil je, da je prav interesantno za se učiti take stvari, in začel nekaj čitati: kako se lahko posluša, kako poje srce, kadar je veselo ali žalostno i.t.d. Tudi mene bi zanimalo kaj takega čitati, pa nisem mu hotela sploh nič reči. Tu je jako dober špiritist, povabil naju je z mojo sestro, da kadar pride ona gospodična iz Opčin k nam, da bomo imeli špiritistično sejo, da bomo igrali špiritizem. Rada bi šla, da bi kaj zvedela, deloma pa zopet ne maram, - radi njega ne! Ne vem, če pojtem! Ti že sporočim!

Zavidajo me radi njega – Kristi jaz sicer o celi stvari nisem črhnila niti besedice, ampak jaz sem jo že razumela. Rekla mi je polno reči, očitala mi je, češ da imava sestanke, da me ima on rad, i.t.d., potem pa rekla, da kaj, saj je še vedno študent. Jaz sem jo že razumela - ni lepo od nje. O priliki ji tudi jaz že povem. To je zgolj sama nevoščljivost! A jaz povem to po pravici, da se zlažem kakor še nikdar, če bi rekla, da ga imam rada. Jaz sem sanjala o nekom drugem, moja bolezen (!) Ti je bila baje znana. Marsikedaj sem Ti omenila, imena samega pa nikdar. Vedi sedaj. Bila sem do ušes zaju v feigelna - a sedaj mi je nekoliko minilo. Od samega dogodka, doživljaja, izgubila sem veselje k vsemu. Nobeden ni vedel, nobenemu nisem povedala o f., -- jaz le sama, sama sem presanjala tiste dolge lunine noči ... a zdaj ... Drugače, sanjaj, srce moje ...

Srečna ti Vlada, hodiš se sprehajat ob Savi, sama! Tudi jaz bi si želela biti sama, popolnoma sama, samo takrat bi se mi zdelo lepo!

Svoje upe hočem na novo vzdigniti in potrditi, naj pa pride, kar hoče. Meni je vseeno, bo tako ali tako, saj ni nobenemu nič mar, jaz vsaj ne bom.