Draga Vlada!

Lepo Te prosim, oprosti mi!

Najlepša hvala za pismo! O teh homatijah glede g. Demetrovića sem čitala vse! Žali bog, da je tako! Nesramnost in škandal! Padla bi sedaj goreča žerjavica, veš, ampak varno ni, bolje, da se molči.

Upravičen Ti bo popolnoma vzrok, zakaj ti nisem pisala! Spišem ti danes nekako del romana, -začetek svojega življenja, slabo dovolj, da tako! Verjemi mi, Vlada vse! Ne vem, na koga naj bi se obrnila, nobeden ne bo mogel z menoj sočustvovati. Morda boš celo mislila, da so to same nekakšne »floce«, kakor bi rekel Italijan, ali pa celo morda – fantazije! Ne, ne, ta pri meni ni v delu. Opozarjam Te pa prej na to, da pismo takoj raztržeš, najbolj je varno tako. ... vso neizprosno, brezzobzirno nasilje hrepenenja, ki vzdigne človeka zategadelj, da ga zviška trešči ob tla, ki je bil iztegnil roko, da poseže po zvezdi.

Tu, v Dutovljah blizu To maja, 1/4 ure od Tomaja je neki medicinec Lah. (Da pripomnim, njemu in njegovemu bratu je bil moj papa krstni boter, ko je bil svoječasno učitelj v Dutovljah.)- Slišala sem že mnogo lepega o njem in sem ga res želela spoznati, moja sestra, moja sestre, tudi Anica in vsi drugi so ga poznali, ampak slučaj, da ga jaz nisem. Pred tremi tedni gremo z mojo sestro večjo in s papanom v Dutovlje. Tam dobimo Laha. Naju predstavijo. Vsedli smo se in dolgo časa govorili vas raznih stvareh, o raznih stvareh. Mojo navado predobro poznaš, gledala sem, hotela sem ga docela videti, parkrat, on je mene gledal in verjemi mi, nisem prenašala njegovih pogledov. Čakala sem, da vstanemo, on nas je šel sprejet, potem se je vrnil, bilo je precej pozno. - On je krasen človek, ne vem, s kom bi ga lahko primerjala. Pridi Vlada k meni, da Ti raje vse povem, da ga vidiš, da se prepričaš, Jeli govorim resnico! Ima velike, popolnoma črne, vse kravžljaste lase; velike črne oči, zagorele temne polti, lep raven nos - vmes pa krasni beli, lepo raščeni zobje ... - Papa mi je že prej pravil, kako je inteligenten, značajen, fin in kaj jaz vem še kakšen. Veselilo me je, da se tako govori. Vsaki večer, ko smo šle s sestro na sprehod proti Dut, smo ga srečali. V nedeljo je bila veselica sokolska na Opčinah. Šel je papa, obe moje sestri in jaz. Po dokončani telovadbi gremo vsi skupaj dol, srečamo Laha, Majerja, nam naproti pride pa cela kompanija Tržačanov: moja birm. botra Milica, njen soprog Pepi, Miloš Petrič in drugi gospodje, katere sem šele potem spoznala. Vsi skupaj smo se usedli k mizi, zabavali smo se in se smejali. ½ 9 je bila naenkrat tu, morali bi iti domov. Vsi so papana prosili, naj nas še pusti tam, obotavljal se je sicer, ampak slednjič popustil, Anica pa je šla z njim. Je neka gospa na Opčinah, naša sorodnica in nas povabila tam čez noč. Ona je sedaj vdova, ima pa eno veliko hčerko, katera se v kratkem poroči in ostali smo torej na Opčinah, v družbi njeni, še onih naših in onih naših Tržačanov. Miloš P. me je kupil cel večer zaplesati, jezilo me je, cel čas je nekaj bebetal in mi nekaj pravil, a jaz nisem, a jaz ga nisem hotela niti poslušati. 11h je bila preč, napravili so se, da odidejo s tranvajem dol. Gremo jih do tja spremit in potem se vrnemo z gospo in ono gdč. Pavlo. Spodaj srečamo Laha, njegovega poročenega brata, soprogo tega in še neke druge gospe in še neka druga gospa je bila. Ti se pa vse že od prej poznajo – ni nam bilo še dovolj, šli smo na sprehod, tudi Lah in drugi. Gremo na Obelisk in od tam smo gledali na morje, na to velikansko brezbrežno ravan. Bila sem tudi pri Tebi. Ti ga tudi poznaš! O morje, Ti veličastno morje ... Nisem bila jaz še tu nikdar. Rda bi bila šla višje gor gledat, drugi so ostali spodaj, le medicinec Lah je šel z menoj.

Brez nekake slutnje šla sva molče. Pridemo do vrh stopnic; žive duše ni bilo zgoraj, jaz sem samo gledala na morje, ne vem, kaj sem mislila. Njegovi resni, melanholični pogledi pa so mi bili neznosni. Sploh se nanj obrnila nisem. Obrnila sem se, da pojdemo. Na tistem predhodniku me pa ustavi, prime za obe roki in prosil me je, naj mu rečem eno dobro besedo. Najprej res nisem vedela, kaj misli in hoče, zato sem se mu kar v obraz nasmejala, ampak nisem ga pogledala. Užaljen je bil zaradi tega, prijel me je spet za roke, stisnil me je okoli vratu, hotel, da ga poljubim ... Ah, njegov objem, njegov dih, ali ni to podobno onim temnim nočem, Vlada, ko si me Ti objemala, vdihovala v me, me božala, ko sem jaz jokala?? In jaz sem bila s teboj srečna ... Spomnila sem se na te, domislila v trenutku pregledala vse, in na zaključku pri rezultatu, našla sem lep, - dolg poljub ... Ne vem kaj mi je še govoril, ko me je prosil, da naj ga še jaz poljubim, udarla sem ga po rokah, za seboj sem pa slišala peti pesem, oni, visoko pesem ljubezni ...

Zdrčala sem po stopnicah. bil je že za menoj. Bala sem se, da se ne izdam s svojim obnašanjem, bodisi napram njemu ali drugim. Smejala sem se, bilo je vse prisiljeno, - proklinjala sem ga. Verjemi mi, nisem se upala mame poljubiti, ko sem prišla domov, vedno se mi je zdelo, da sem na obrazu, na ustih za vedno, res ne vem, kako bi se izrazila, - ne vem, če bo to prav - oskrunjena. Tudi ta večer je bila krasna mesečna noč! ... Še dolgo časa smo hodili gor in dol, potem smo se poslovili in od vseh svoj kraj. Ko mi je dal roko mi jo je stisnil, ne vem pa, kaj je hotel reči ...

Šli smo spet dol in se ni dalo spati, preobračala sem se po postelji, videla sem pred seboj še vedno njega. Zdela se mi je cela stvar neverjetna. Nisem vedela, je res ali sem se morda zbudila, da se mi je sanjalo sedaj meni, kakšna je gola resnica že to bila. Ne samo to, še več, nisem vsega povedala, nočem se tolikokrat tega spominjati in vendar mi bo ostalo to neizbrisno. Prvi »Abendauer« -, da rečemo v nemščini, da se laže izrazim. Zapisala pa sem si, da nikdar več!!! Vstala sem nenavadno zgodaj, vedno sem mislila, da vejo vsi, kaj se je zgodilo! Hodila sem tja in sem ob ½ 9 smo šle na kolodvor in ob 10 smo bile že na postaji v Dutavljah. Na razpotju na križpotu, ali ni stal on, lep in krasen, kakršen je bil oni večer. Stisnil me je zopet roko v pozdrav, me pogledal, a jaz ga nisem, ne vem, ali se nisem upala, pa zakaj ne?!??! Šel je z nami en lep čas. Da se ga pa znebim, rekla sem svoji sestri, da pojdemo po bližnjici skozi gozd in smo šle. Oh, ampak kako je bil on lep !!! Nimaš pojma, Vlada, in ne vem kako to, - ne morem reči, da bi bil niti najmanj name učinkoval, medtem ko se druge tržejo zanj.

- Potem mi je sestra pravila, da je nekdo rekel, da je ta medicinec v mene zaljubljen, ampak povej mi, Vlada, po pravici, je to mogoče, da bi bil v mene zaljubljen?? Ti mi povej in tebi bom verjela! Tebi sem povedala samo resnico! Odpiši me glede tega, pomagaj tudi Ti meni! Bil je predvčerajšnjim pri nas, preigrala sem mu venetiansko barcarollo dvakrat, in potem me je vprašal, ko sva bila zopet sama, kaj da mislim, kadar igram ta kos. Odgovora ni sploh dobil. Preziram ga in vendar, kadar ga ni, gledam po njem. Nikdar nisem tako slabo spala kakor poslednje večere. Jako sem nemirna in za kaj dobrega sploh nisem. Piši mi, prosim Te, Vlada! Kadar pa pridemo v Ljubljano zopet skupaj, povem Ti vse natančno, kako je bilo, lepo Ti bom pravila. Ampak uničena sem! Nikdar več ne bom vredna enega drugega poljuba, naj bo ta prvi in zadnji.

Prosim Te ponovno, piši mi!

Objema in poljublja te tvoja Karmela, oprosti, v sem papirja in pisavi, raztrži pismo, obljubiš.

Ne bo ti umestno, zakaj sem pisala tiste besede v začetku. Moram Ti prej še nekaj povedati, a ne danes. Prihodnjič Ti to vse! Mnogo je še, ampak upam, da ne pozabim, povem Ti, pravila Ti bom bolj živo; ...