Sgt. Y. 197. Kosič Franc. 20. 9. 44.
H. Q. Y.R.A.F. (Ispectorate)
M.E.F.
Draga mi Ženka.
-1-
V početku teha malega pisma, najprej te najiskrenije pozdravim in goreče poljubim na tvoja lepa usta, vedi ljuba Ženka da jast sem prau in pri dobrem zdrauju.
Upam da i ti ljuba Ženka si prau in pri najbolšem zdrauju enako naša Mama i usi ostali.
Preč v početku ko sem napisal datum na pismo, spomnu sem se, da ta datum zame in zate mnogo znači, v tem dnevu pred četiri mescan , naša srca so bla v največjem veselju, v temu dnevu postala smo moš i žena za večno žiulenje.
Koliko prelepih trenutkov je blo v temu dnevu, kolikokrat so naša srca uzdrhtela ot velikega veselja, koliko lepih slik so naše oči v tem dnevu vidle, usete slike so vedno prestaulale tebe mene in uso našo ljubezen.
Že ot ranega jutra vrstili so se razni prelepi in nikoli pozableni trenutki, ljuba Ženka še danes use vidim, in usak ta prebit trenutek v meni uzbudi neopislivo veselje.
In ko je sonce počelo zahajat bližau seje trenutek ko sem postal moš tiste, ki ot prvega pogled sem ljubu, in ki bom ljubu do konca žiulenja.
Ljuba Ženka i usoda nam je bla naklonjena, zbrala nam je dan v najlepšem mescu leta, takrat ko usaka rastlina usako novo žiulenje se budi, spomlat, meseč roše dišečih usakovrstnih rastlin, kadar ptički znova dajo iz sebe spomladno pesem, takrat i jast sem z belega vrta
-2-
utrgal belo lilijo i usadu jo v moje prej toliko ranjeno srce.
I ta lilija ki sem jo utrgal, bila v nijenem puenm cvetu ko sem jo položu na srce, s souznimi očmi je pregovorila, utržime ot svojih mladenk, zdaj bom tvoja i zvesta do groba.
Ne ljuba Ženka če mi pogledamo v naravo, kaj ni naše žiulenje, žiulenje cvetlic?
Še danes te vidim ko si stopla k meni usa bela pred črkvijo, sam sebi nisem verjeu da sem jast tisti ki bom postal tako srečen, o Ženka kako sibla lepa, saj mi seje zdelo ot samega veselja da srce mi več ne bije.
In ko smo tam pret oltarjam stala, pomislu sem pred zakramentan, o ljuba moja Mama saj mi otpustiš če pres tvojega blagoslova grem v drugo žiulenje, saj ko bi ti vidla čvetko ki poleh mene stoji i poznala nijeno srce, zajokala bi ot veselja. To sem takrat mislu, a to bo če Bog nam da zdrauje bo v kratkem ko boš ti, moji ljubi Mami otkrila srce, in Ona te prejela v nijeno srce, vem da nam bo takrat otpustila.
In ko sem takrat z mislimi se ot svoje Mame poslovu, obrnu se k tebi prejeu zakrament, potem prstan, rinko katera nas je zvezala, obrnem poglet v tvoje oči bile so souzne, postala si mi Žena, neveš kolko sem se takrat počutu srečan, moja naj večja želja seje uresničila.
Ženka sej nemorem naprej ti pisat, preveč me je dirnu ta spomin, ot veselja na to ki je pret štirimi mescami se godilo oči so mi pune souzi. Oprostimi ma končam bodimi vedno močna, prenesi use teškoče za tistega ki ga ljubiš in ki si ga ot prvega pogleda ljubila.
Sprejmi moje vroče poljube
tvoj Možiček Franci.
KORESPONDENCA