24. 7. 44.

Dragi mi Možiček.

-1-

V pervo spreimi naizkrene pozdrave in goreče poljube na tvoja lepa usnice. Jast sem prau Dragi kar enako upam tudi ot tebe.

Ko uže opoldne ti sem rekla da ti končam in da potečem po pisemce, tako sem tudi nardila, in ko sem je čitala Dragi v trami, prau sauze sem imela v očeh, sai skorai sram me je blo, ki me so ljudje gledali, me nausezadne kai mene brigajo ljudje, jast sem prebirala tvoje drago pismo in ses tem sem se počutla tisti moment bol blizu tebe moi Dragi Možiček.

O Dragi tudi meni naveš kako mi je dougčas, dnevi prau ničejo pa končat, in tako se slišim sama, tako mi mankaš, da prau kirkrat mi pride za kričat, (daitemi mojga Franca) o Cheri prau namorem več bet oddaljena ot tebe, tako je use pusto in prazno pres tebe Pupi. O Franci kai bi jast dala da bi se zares naše želje uresničene in da bi prišla skupei in ostala za vedno eden poleh drugega, Franci do sedai use naše želje so se uresničile, zdei nam manka  še edna, in ta velika želja

-2-

II.

Dragi mi Možiček le edino moremo da obedva smo trdna ko smo bla do sedai, in da vedno upamo da tudi ta želja ses pomočjo ot Boga bi nam prišla uresničena, Franci če prau sedai tolko trpimo obedva, upamo da tudi za nas bo prišu tisti dan ko skupno ses našimi Mamami se bomo veselili, in pozabli bomo na use te teškoče in na use žalosti ki jeh imamo danes, in ko tako danes smo tako oddaljena eden od drugega tako potem Pupi bomo skupei za nikoli več se pustit.

Ja Dragi na dvaiset je pasalo dva mesca, ot kar naša srca so se združila ses uso ljubeznijo za vedno, o Franci kako je biu srečen ta dan zanas kei ne? me kei ki je tako hitro use minilo, da skorai smi zdi da sem sanjala use to, a mene ko pogledam na levo roko katera nose rinko zvese, takrat vidim da nisem sanjala, ampak da use to je blo resnica. Franci kolko te pogrešam zvečer, ko se ulegnem h počitku, ki nimam komu rečt Lahkonoč in ga poljubit, in potem tvoja noga Pupi, vedno jo iščem, a nje jo ni, jo ni, Puši gotovo i tebi je lih tako žalostno, a me sai nebo to doralo za vedno, smo uže dva leta terpela, poterpmo

nedokončano