ID 1873
Pošiljatelj Franc Kosič
Prejemnik Zofija Šušmelj (Kosič)
Poslano iz
Poslano v Aleksandrija
Datum 12.02.1945
Vir Arhiv družine Kosič
Teme Ljubezen Sreča Aleksandrinstvo Vreme

Sgt.Y. 197. Kosič Franc.                                                                                    12. 2. 45.

159. M. U. Yug. Det.

R. A. F.    C. M. F.

 

Ljublena mi Ženka.

 

-1-

            Vedi da tvoj možiček se ima prau, in počutim se prau z zdraujem, enako upam ot tebe in Mame, danes meje razveselilo tvoje pismo ot šestega tega za kar tise najlepše zahvalim, upam da i tebe je v današnem dnevu razveselilo kiro moje pisemce.

            Enako seti zahvalim za prijete slike, katere meso mnogo razveselile, zelo sem ih veseu, tudi če niso prau lepo prišle ma samo da vidim, mojo ljubo Ženko njen mili obrasek, pa že je mojo srce veselo. Na kameli se držiš ko dase boiš past dol, pa zgleda da tije vidim v oči sonce bilo, ki držiš zaprte, no lepše bi prišle ko bi G. Vilko biu bol fotoraporter, ma zgleda meni, da v prvo rukuje z aparatom, no nič zato.

            Veš moram da ti povem kako sem učirajšni dan pasau, ko veš učiraj je bla nedelja, in sem imeu prosto, no do opedan sem brčkou pa mojih stvareh, pospraulat, kaj oprat si opucat

-2-

ciule, in tako dalje.

            No pokosili sem šeu v mesto, ma še nisem prišeu do sredine, ko sije prau neusmileno usu deš, no semse sklono pot en kap, in čakau da preneha, gledau kako narot teka po dešu, in se smejau kiri našminkani, ki ije potekla farba. Veš potem pa kar naenkrat sije razjasnilo, in prau prijatno se sonce prigrelo, no enčas sem hodu po raznih ulicah, dokler nisem prišu do morja, a tam pa sem skoraj dve ure sedeu na eni klupi in gledau mirno morje, razne parove ki se sprehajajo.

Veš gledau sem use to, ma moja duša je drugo opčutla, in moje misli so razne stvari mislile. Gledajoč to mirno morje sem si mislu, o kolko daleč, daleč tam preko, moja ljuba Ženka name čaka, misli in si prestaula razne lepe sanje, misli na use kar smo enkrat pasala, a danes, usak na eni trani te velike luže, gledamo to veliko morje. A ko sem gledau razne parove ki se po obrešju sprehajajo sem mislu, ja i jast sem enkrat tako se sprehajau, z mojo ljubo Ženko, i jast sem njo stiskau k sebi, i šepetau

-3-

besede ljubezni, danes le preko teh malih pismi, si tolažmo naša ranjena srca, povemo naše dneune britkosti, i upanja v bodočnost. Gotovo i, ti ljuba moja tako učasih gledaš i glih take misli imaš. Potem sem šeu u naš klup, tam sem nekaj kolačeu pojeu z čajam, in gledau kako se vrtijo z spremlajočo melodijo, veš i mene so sili da naj grem enkrat zaplesat, pa veš da tvoj možiček bi le z metlo dobro zaplesau, ma ena tam prijazna Gospodična, mije še rekla, da nej grem z njo zaplesat da nebo jezna če ibom učasih noge popeštau, in veš da sem šeu en tango zaplesat, ma veš zakaj sem šeu ki ih je tolko plesalo da nobeden meni mogu vidit kako se premičem. In veš kaj mije potem ona rekla, a viste me imeli zanorca da nič neznate plesat, saj mi niste stopli na nogo, in potem mi je rekla bi treba da plešete, tako ko boste z Vašo Ženko jo boste njo obračali, no saj je imela prau, ma kaj če ki ta možiček je tako trt za to.

            No op deseti uri sem biu že doma, in v mislih sem se nakaj nasmejau. S tem končam prejmi iskrene pozdrave in poljube tvoj Možiček Franci.

KORESPONDENCA

Za ogled faksimila tega pisma kliknite tukaj.