14. 8. 43.

Ljublena mi Pupica.

-1-

Ko sem ti že u čiraj javil, da op zahočem soncu današnega dne, bom dobil tuoje tako  pričakovano pismo, to se je i uresničilo.

Dobilo me je pri dobrem zdrauju, i to želim i tebi, ko ot pisemce pride u tuoje prelepe ročiče. Na žalost Draga moja, noč ki sem pasau v tej samoti, nu ni dopustila zatisniti oči, tako da sem dočakau ustajoče sončiče.

Draga vidu sem tuojo žalost na zapustenim kolodvoru, rat ti bi pomagau, ma ni blo mogoče, i meni ni blo prijetno, teško sem gledal, in zapuščal kraj u katerem prebiva moja zvesta ljubezen. Vem moja pupiča da so tuoje solze pune ljubezni morda da je unih še več ko u materinih solzah po zgublenem sinu.

Prvi krat je blo ki so moje oči vidle tuoje oči napunjene z dragočenimi kaplicami solz, tisit krat je nekaj predrlo v moje že ranjeno srce, i ranlo me je še globle.

V tuojih očeh bile so dve blesteče zvezdice, ki

-2-

vedno bodo vidlive pred mano, v bodočih samotnih potih, vodile me bodo do kraja, do končne zmage i do naše združitve.

I jast draga ko pišem te dolgočasne vrstiče mi je ko da se pogovarjam z tabo, ko da si poleh mene.

Pa saj si poleh, tudi če si nevidliva, ampak tuoj duh me objema.

Še vedno mene sprašuješ če neboš pozablena, kako bi ti bla pozablena, to nikoli nebo, Draga, moje srce nebi to bolečino podneslo.

Najlepše pozdravi Mamo teto Sestrično.

            Bodi pozdraulena o slatka moja ljubezen

ustrajaj i bodi trdna, sprejmi neštevilne

moje poljube, na tuoja slatka usta.

                        Tuoj vedno nepozableni

                                                                       Pupi Franci