Dragi Prijatelj!Ujela sem zadnjič pri Vas besedo, naj napišem kaj za Cankarjevo številko (»Zvon«?)Pošiljam Ti Cankarjevi preminuli duši posvečene verze, ki so se mi danes zjutraj izlili na papir. Mogoče sem prenagla, zdi se mi, da je komu komaj v redi in da mora priti še kaj vmes. Pa tvoje oči z očali vred vidijo bolje. Sporoči mi na kratko, kako misliš; ali oddaš?In glej, da te kmalu zopet vidimo, kregamo in pobratimo! Pozdravi mi tvoje!Vaša Vida. Podf, 8. I. 1919Kdo slikal te je, Vrhnika, Kranjica , spomladi, venčano od božjih rok, kdo v glorijah ti zarisal lica, ko solnce je sijalo naokrog?Razvij mi prapor črni, Cankar šel je: častilec žen, devojkam kavalir! Z besedo sladko jim ljubezen pel je, z besedo ostro zanje vzel rapir. Sovražil je in ljubil: plamen duše, ki dvigne se, da v sebi izgori …Naj rdeče rože ti vzcveto iz ruše, Naš Makhart, naš don Juan trubadurO, Ivan Cankar ti! Vida Jerajeva, Januar. 1919.
KORESPONDENCA
Faksimile tega pisma še ni na voljo.