25.VIII. 97

Prejela sem Vaše pismo, hvala zanje. Doma, doma, dasi bi bila lahko ostala v slov. goricah vsaj do minule sobote. Naj bo!

Sedaj sem pisala Kersnikovi gospej jako prisrčno pismo ter ji citirala ono pismo, v katerem mi je Kersnik obečal, da se mi morajo po njegovi smrti vrniti pisma nedotaknjena in nečitana ter dostavila, naj stori po svojem srcu. Čitala sem tudi pred 5 minutami ono črtico v Zvonu o Stanku in Bog moj, kako je resnično v njej vse! Prosila sem Kersnikovo gospo naj jo čita – mislim pa, da jo je še pokojni Janko opozoril nanjo. Prosila sem jo, naj mi pove ali sta jo čitala skupaj in kaj je dejal in kako je bil sploh zadovoljen z mano – svojo učenko – glede spisov. Ko mi odgovori, Vam že sporočim. ---

V soboto sem imela na Bledu strašno smolo. – Imela sem jo že prej s kovčegom, ker ga nisem mogla dobiti. Prišedši na Bled sem našla gospo takole in g. Mohorčičevo. Ustavila sem ji, ker sem šla naravnost k Jenkovi. Bila je na vrtu sama mala Anica. Povedala mi je, da je mama odpotovala z Elo včeraj v Celovec k teti, da me je čakala ves teden in ker me ni bilo tako dolgo, mislila je, da sploh več ne pridem – Ena smola. – Na pošti sem prašala ali je bila Vida že prišla onega dne po pisma. Ni je bilo. Prosila sem, da ako pride naj ji rečejo, da sem prišla. – Vaša dopisnica je tukaj – pravi mi poštarica, prišla je še le zdaj. Prašala sem, kod se gre v Zasip in pokazali so mi. Nima ni malo one finese, katero jaz toliko ljubim in katero sem našla v Marici II. Razposajeno, otročje bitje je to, katera hoče še zunanostjo še kazati, da piše! Kito ima na pol razpleteno po hrbtu, spredaj mnogo kodrov, na temenu pa majhno kapico skoro kakor menihi. Okrogla je Vida silno. Kadi prav mnogo in je onih della manica larga. Lahko bi bila ostala pri njej, a nisem hotela. Šle smo skozi Vingart- 2 uri – jezera še skoro videla nisem in ko sem sedla na voz in videla skozi drevje lezketajočo vodo, porosile so se mi oči. Na kolodvoru sem dobila zopet Vasi uradnici in peljale smo se skupaj v Ljubljano. –

V petek smo bili zbrani v Nar. domu. Bežka ni bilo ne v petek ne v nedeljo, ker mu žena ni dovolila. Smešen človek! V petek bila sem lepo bez naočnikov in fino smo se razgovarjali in polemizavali Prišli smo na Glaserja in govorili o njem kakor navadno. Jaz sem še povedala o biciklu. Ne vem, zakaj sem dela naočnike in vidla, da sedi pri sosednji mizi Maher še ženo in enim otrokom. Slišal je seveda vse. – V nedeljo sem povedala Resmanu, kar sem imela na srci. Prišel je k meni ter mi laskal in čestital in hvalisal na dolgo in široko - bila sem s Kudobo in drugimi Hrvati – ker mi je bilo hvale že preveč, sem dejala: Hvala, hvala lepa za laskanje, a to laskanje me ne segreva, ker vem, da za mojim hrbtom govorite drugači. Za tem je sledila burna debata ustno Vam povem vse. Ker sem že bila razjarjena in ker je rekel, da me vedno brani, naskočila sem zvečer še Govekarja, ki je dal častno besedo, da v vsem ni bilo res ni pičice, da o meni še govorili niso Tako so rekli tudi drugi. A to ustno vse.

Poljublja Vas – roka me boli – tolikega pisanja –

                                                                  Vsa Vaša

                                                                   Marica