Draga moja Zofka!

Kako je s teboj? Na moje pismo mi nisi nič odgovorila ali sporočila. Ako se ne bi bala, da bi Ti bil moj obisk neljub, bi Te rada obiskala. Včasih pride kdo človeku ob zelo nepravem času. Na vsak način bi ti rada povedala, da sem Ti v nekem oziru na razpolago, samo sporoči mi, kaj morem morda za Te storiti.                                   

Sicer je pa čudno: ne morem verjeti, da se Ti je res to pripetilo in vedno si pravim: sanjalo se ti je, ne pa da ti je ona pisala. Če je pa res? Potem se mi zdi od sile, da Ti nisem blizu, da Ti v ničemer nisem v pomoč.                        

Ali veš kaj mi večkrat prihaja na misel? Da je Tvoja bolezen morda samo oslabelost vsled prestroge dijete. Premalo ješ, pa Ti slabi organizem in predvsem srce. Odkar sem se splošno okrepila, nimam več tistih srčnih napadov, o katerih sem ti bila pisala; samo tu in tam kak opomin, a vselej tedaj, kadar se zapuščam. Pa sklepam po sebi na Te, češ: prestrašile so Te zdravniške diagnoze, nehala si jesti vsako krepkejšo hrano in tako si oslabela. Na vsak način bi bilo potrebno, da bi govorila in se dala preiskati po kakem zdravniku, do katerega bi imela popolno zaupanje. To je glavno: če grem k zdravniku, moram čutiti, da mi je človeško blizu, moram vedeti, da je to ne le enkratno sposoben človek, ampak tudi plemenit mož, na čigar besede se morem tako zanesti, kakor na besede človeka, ki bi mi bil najbližji, npr. očeta. Njegova beseda mi je evangelij, daje mi novo moč, zdravje! Zdravnik mora biti duhovnik – čudodelnik! Jaz silno veliko držim na primarija dr. Jenkota. Saj mi nikoli ne zapiše druga nego jod z železom, ki ga niti ne jemljem, ampak vedno znova se okrepim! Ali v Grazu poznaš osebo kakega specialista? Na vsak način treba, da čisto resno znova pričneš graditi svoje zdravje in zato potrebuješ arhitekta – umetnika – zdravnika – prijatelja. Ne odlašaj nič.

Spominjam se, kako lepo si vedno govorila o svojem možu, spominjam se, da si branila njegovo čast na junaški način, spominjam se, kako varno si se čutila v njegovem zavetju. Kako brezpogojno si mu zaupala. Vem, da sta preživela skupaj velike, usodne ure, bodisi težke bodisi radostne – – kje je sedaj vse to? Kaj je moglo potrgati te vezi dveh tako pomembnih ljudi? Zame so to nerazrešljive uganke. Razumela bi končno, da se moški izživi tod in tam zgolj spolno, ker mu je menda dana taka narava; toda da mož pozabi svojo ženo, s katero ga vendar veže toliko duševnih in moralnih vezi, s katero sta vendar nekako zrasla skupaj po srcu in usodi, sta eden v dveh in dva v enem – tega ne razumem, to se mi zdi groteskno, protinaravno. Če že ne more drugače, naj bi tajno grešil, a svoji ženi naj bi ostal viteški soprog, svoji družini skrben oče in zaščitnik. Tako je bilo doslej po stari morali. Ni bilo idealno, a vsaj naravno, človeško. Kakor se godi sedaj, morajo prenehati vse človeške vezi in družba se mora razleteti v atome. Tipkarice ogrožajo obstanek družine; to je prekletstvo sedanjega družbenega reda, ki je pognal žensko z doma.                            

Drugače pa – – Ali si čitala, kar je o Leji Faturjevi[1] napisala v Ž. S. Pavla Hočevarjeva? Primero s Teboj je globoko pogodila. Ali poznaš osebno Lejo? Kakšna bedna usoda z ženskega stališča! Sužnja, dekla svojih ljudi je. Pere, riba, pomiva posodo – za boro prehrano. A njen brat, kateremu hlapčuje, je ravnatelj na železniški direkciji, neoženjen! Hočem reči, da so na svetu ljudje, ki še nikoli niso ničesar prejeli od življenja. Če ti žive in dan za dnem doprinašajo skupnosti žrtve, vdano in brez tožba, mora imeti življenje še drug smisel. Na vsak način nam pogled nanje, pomakne v novo luč naše lastno trpljenje.

Ti, ljuba Zofka, si bila tolikim nekaj najlepšega, najsvetlejšega, zanetila si toliko src v simpatijo in dobro, da moraš končno pristati tudi na razočaranje – že zaradi ravnovesja v splošnosti. Presilna bi bila drugače razlika med usodo enih in drugih. Ali se ti ne zdi tako? In končno je trpljenje ob sebi nekaj velikega in zato predpravica izvoljencev. Samo utolaži se, draga!

Ali mi moreš in hočeš poslati vsaj par vrstic zopet, da bom vedela, kako je s Teboj? Prosim, daj!          

Od srca

Tvoja stara

Ivanka

Lj: 28. VI. 1926.

[1] Lea Fatur (1865–1943), slovenska mladinska pisateljica, pesnica in dramatičarka.