Draga, uboga moja Zofka!
Torej je za vse žene brez izjeme ena ter ista usoda: biti možu samo v izpremembo. Žena išče ljubezni, mož išče izpremembe; tragika je ženi neizbežen delež. Razlika leži že v prvotni osnovi moža in žene, vzrok ženine tragike je že od početka dan. Ko bi nas kultura potem vsaj ne varala in nas vzgajala tako, da bi nam bila razočaranja prihranjena. Zakaj naj žena s tolikimi strašnimi bolečinami pomaga ohranjati neki lažnjivi videz, kakor bi bil človek kdo ve kako višje bitje, ko je v resnici – moški vsaj – le živad?
Pa vendar višja ženska duševnost v ljubezenskem življenju ne more biti le prevzgojena iluzija ali samoutvara, to naše nezaslišano trpljenje ne more biti brez namena v stvarstvu. Cankar pravi, da se nobena trohica trpljenja ne izgubi. Morda to žensko trpljenje le služi velikim večnostnim namenom?
V tej misli je tolažba, vsekakor šele potem, ko se je polegel elementarni odpor splošno človeškega dela v Tebi. In potem – usodo je treba nositi, do konca pač. A kar je glavno: življenje ima več plati; če na eni osiromašiš, moreš na drugi obogateti. V nesreči se prav posebno spomniš, da končno človek ni samemu sebi namen, da je njegov pomen splošnosti, v občestvu. Dajati in jemati, sodelovati z družbo na njenem potu, ki je Golgota – kaj hočemo več?
Če pa moreš moliti, moli in bodi prepričana, da ne boš zapuščena. Nobena trohica globoke molitve se ne izgubi.
Sama obupati nikar! Pomisli, da nas je na milijone, ki trpimo isto, kar Ti. Trpimo, morda s svojim trpljenjem bodočim ženskim rodovom zasluženo srečo, ki nam ni bila dana? Posebno pa Ti ne smeš obupavati, ki nisi živela samo za ozki domačinski krog, marveč si delala za splošnost, in toliko let pogumno stala v javnosti. Tega nihče ne more izbrisati, s tega Tvojega mesta v naši kulturni zgodovini Te nihče ne more odstaviti. In to je končno vendarle več nego nagnjenje moškega srca, ki je, kakor se kaže, vsekdar tako borno in plitko in sebično.
Drugače pa ti svetujem, da sama ne siliš na popoln prelom, ako on sam na to ne sili. Sicer o celi stvari ne vem drugega, nego kar mi sama pišeš, in to ni veliko ne jasno. Kakor Ti rečem, da ne odbij vsaj njegove socialne zaščite, njegovega kavalirstva – zunanjega namreč; ne loči se, ako on tega ne tirja. Potrpi! To je ženski delež – stokrat proklet, a neizbežen. Vem, da se tudi Vika Kraigherjeva kesa, da ni raje še več potrpela, nego je. Svetujem Ti, da prosiš najprej Demetrovića, da Te spremi v Gradec. Veruj – boljši nezvest mož nego biti sam! Saj je banalno, saj je žalostno, a je tako. Posebno, če je v možu vsaj nekoliko viteštva, je njegova osebnost v tvojem življenju vendarle še mogočen faktor. Ubogaj me, ki poznam življenje.
Ako bi pa drugače kakorkoli ti mogla biti na uslugo, bom to seveda z veseljem storila. Samo piši mi jasno, kako in kaj želiš.
Zadnjič, ko sem Ti pisala, sem imela čut, da moram do Tebe, ne zaradi sebe, ampak zaradi Tebe.
Slutnje.
Zvesto srbsko sestro mi iskreno pozdravi! Ne poznam je, a ker je Tebi dobra, je meni draga. Blaga duša mora biti.
Toliko med delom, da že danes oddam na pošto.
Od mene ne zvedo ljudje ničesar.
Bodi močna v potrpljenju; tudi najgloblje rane so ozdravljive. Pomisli koliko ljudem si storila dobro, kolikim si pomagala v stiski in potrebi. To ne more biti izgubljeno. Bog s Teboj! Tvoja v sotrpljenju
Lj: 14. VI. 1926 Ivanka
KORESPONDENCA