Trst, dne 22. maja 1899

Ljuba, draga gospodična!

Ne morete si misliti, kako mi je bilo žal, da Vas nisem videla. Upala sem do zdaj, ko odhaja poštni vlak, a upala zaman! Ta nesrečna usoda ali slučaj kakor hočete. In žal mi je tem bolj, ker ste mi Vi ena izmed najbolj simpatičnih sotrudnic našega lista, ker mislim o Vas, da nimate nič pretiranega, da ne iščete efekta, da se sploh vedete naravno kakor navadni ljudje ter si ne dajete posebnega tona zato ker ste pisateljica. Vidite jaz efektiranosti ne morem trpeti in zato, ker slutim, da ste Vi kakor jaz brez vsake prisiljenosti, zato mi je zelo, zelo žal, da Vas nisem videla. V soboto sem šla z doma trenutek predno ste Vi prišli, a v nedeljo, v nedeljo zakaj niste počakali, da bi prišla domov? Oh, kako sem bila huda!

V Miramare nisem mogla, ker sem pričakovala in ne tudi dobila polno posvetov. In zopet sem mnogo mislila na Vas vse popoldne.

Osvetim se. O počitkih tako že julija ali junija morebiti pridem še svojim soprogom v Ljubljano in kdaj vas posetim prav gotovo in tedaj se pomeniva do dobrega, kaj!

Srčno, srčno Vas poljublja udana

Vam

Márica

Žal, žal, stokrat žal! Danes je bila tu Kristina.