Cleveland Marec 4th, 14.
Moji Vladi!
Hvala Ti za pismo. Mislil sem že, da ne eksistiraš več med živimi.
Pišeš mi, da se dolgočašiš, čeravno imaš zabave na izbiro. Tebi je edino veselje Zagreb. Brez njega bi Ti ne bilo za živeti.
Zaljubljena si najbrže preveč, in to Te muči, ker vem, da je Tvoj izvoljenec v Zagrebu.
Kakor je razvidno iz slike, si postala nekaka emancipirana krasotica, katera zna vleči fante za nos. Jaz sem še vedno sam in upam, da se tudi kot taka vidiva. Kedaj? To je vprašanje časa. Drugo leto bi vsejedno rad posetil staro domovino. Rad bi se šel sprehajati z Vami. Se še spominjaš kako si mi nagajala po Tuškancu. Živa si še bolj kako si bila, se mi zdi. Kedaj zopet gremo na „sir s vrhnjem“?
Za Zofko imam tudi že nekaj spisanega, a ne pridem do tega, da bi odposlal.
Priloženo Ti pošiljam sliko. Še vedno kavalir. Kar se pa ljubezni tiče Ti moram pa očito povedati, da mi ne dela nikakvh preglavic. Čutim se še vedno mladega, če tudi se staram.
Priloženo dobiš tudi raznovrstnih znamk. Mislim, da Te z istimi zadovoljim.
V katerem razredu liceja si pa že Ti? Postaneš tudi Ti doktorca? Ti gre kaj pisateljevanje v glavo? Glej, da ne zaostaneš za mamo.
Da se je Zofka poročila, mi še ni znano. Pisala mi je, da se poroči z Jurajem, a kedaj ne. Pričakujem v kratkem od nje pisma. Ravno prav. Pošljem jima mojo sliko.
Toraj odpiši mi takoj. Kar se pisem tiče si v taka kot mama. Čakati je treba kar skupaj pol leta.
Bodi pridna in zmisli se zopet na mene.
Srčkane pozdrave in mnogo amerikanskih poljubov od Louis.

Želim Ti obilo zabave na balu. Pazi, da ti kdo srca ne ukrade.