Ljubljana, dne 12. jul. 98.

Predragi!

Prišel sem v Ljubljano in izvedel, da si še na Dunaju. Smola! Smola tem večja, ker niti Cankarja ni več tu, a drugi imajo posla čez glavo radi mature. Oprôsti, da Ti 117 nisem takój odgovoril; toda pomisli, da nisem imel časa misliti na kaj druzega, dokler nisem izvršil mature. — Kakor pišeš Murnu, si izvedel, da mi ne ugajajo Tvoje poslane mi pesmi. Kakó si to seznal, ne vem a popolne resnice pa nisi slišal, kajti zadnja pesem, vem, da mi je ugajala. Res pa je, da si mi v svojem prejšnjem žanru dosti bolj ugajal, nego v sedanjem. Pa »suum cuigue«. Tudi iz teh pesmi lahko spoznam Zupančičeve obisti in srcé. —

Kar sem jaz spisal v zadnjem času, je bore malo, zakaj, si lahko misliš. Danes Ti ne morem poslati skoraj nobene pesmi, ker jih imam v zaboju, ki je odpótoval na Notranjsko, iz spomina pa jih tudi ne morem povedati vseh. Dobiš jih pa v kratkem. Moje nazore o pesništvu pa lahko spoznaš iz sledečega soneta

Rumeno solnce zapustím in grem
Po stólbi dol, kjer bôžji grób pokojni
Blišči v svetlobi lučij raznobojni,
Kjer zadi ti stojiš, Jeruzalem.

O sveti Sijon! Zopet te uzrem!
Gredó pač na-te póti mnogobrójni,
A zame ne. Glej, stražnikov razbojni
Pogled mi brani, da na pragu mrem.

Te lučke, to so moji mladi dnovi,
Ta Kristus pokopana je mladost.
Da, križana bilá moja mladost.

In vendar hvalo bi dajal Jehóvi,
Da vstala bi kot On v zavezi nóvi.
No, čas je večni stražnik v njé sladkost.


Druge Ti pošljem precej ko pridem v Trnovo; tjé mi odpiši, kadar Te bodo prsti zasrbeli. Naslov se glasi: IK. JS: v Trnovem pri Ilirski Bistrici na Notranjskem. — Maturo sem izvršil, ljubico zapustil, že veš, kaj se to pravi: Potlej veš, kako vesel da moram biti v Ljubljani.

Tvoj Kette.
P.S.

ZAPUŠČENI

Še lani je ljuhila me
A letos zapustila me
Je ljubica moja.

In še je zima in še ni rož,
Pa že pride k meni njen lepi mož.
Ej lepi mož, lepa gospa.

»Preljubi moj, predragi moj,
Moja ženka bo porodila nocoj,«
In takó je še djal repeč:

»Naredi mi zibko pisano,

Na jedno stran rožo narisano,
Na drugo stran nagelj rdeč,
Da bo zibala, da bo sanjala
Z nogo da bo zibko poganjala.
In aja-tutajala.«

In delam jo zibko pisano,
že delam jo tri dni, tii noči,
Pri mojem srcu zdravja ni,

In kot bi videl, se mi zdi,
Pred sabo črno krsto tu,
Vse sladke žêlje, vse nade na dnu,
Vse moje srečne dni...

Kaj boljšega Ti sedaj ne morem poslati.

Apporta nobis libros multos.