V Novem mestu, dne 18. junija 1898.

Dragi prijatelj!

Srčno me je razveselilo Tvoje pismo, tembolj, ker ga nisem pričakoval. Tudi jaz sem spisal pred jednim mesecem pismo na-Te, a odposlal ne, ker sem izgubil adreso. Takó si le Ti prvi, ki se spomniš na znanca in prijatelja »ljubljanskih dnij«. Ko čitam in čitam Tvoje pismo, Zupančič, mislim, da se pač nisi dosti spremenil od tistih časov; Oton na to, Oton na drugo plat, kamor ga obrneš, povsod Oton; pa če se hočeš še takó. modernizirati, ostaneš le to, in to je dobro. Da, Zupančiča spoznaš tudi iz novostrujarskih proizvodov; čustva izražaš precizneje, veš kaj poveš »kaì u fainei aerobatein«. Morebiti porečeš na tó, da se jaz, kakor se vidi iz pisma, ne zlagam z novostrujarskimi načeli. In popolnoma se ne boš motil. Toda ne očitaj mi tega; upam, da odobravaš tudi v literaturi svobodo. Vsak po svoje! Sicér pa: čitaj priložene pesmi in izprevidel bodeš, kakih načel se držim. Morebiti jim ne boš ravno nasprotoval.

Delam malo, skoraj nič. To pa radi mature. Spravil sem se pred par meseci na novélo, izdelal nekaj poglavíj, stvar mi je šla prav po volji izpod rok. Ali snov je bila preobširna; videl sem, da ne bom ž njo v jednem mesecu gotov in preložiti sem moral njeno izvršitev na čas po maturi. Izmed pričujočih pesmij so le nekatere iz zadnjih mesecev, druge od prej, tu pa tam boš ktero še Ti poznal. Ne bom Ti zatrjeval, kakó v meni vréje, kako da bom delal pesmi po zrelostnem izpitu, kako jih bom več izvalil nego matice iz jajec, ker se mi zdi neumno prerokovati; in navadno se zgodi v takih slučajih baš nasprotno. Parturiunt... Vendar pa si ne morem kaj, da bi si ne delal upanja na lepšo bodočnost, bržko se iznebim gimnazijskih spon, upanja zlasti, da se bolje izpoznamo, tesneje sklenemo in po dovršenosti zahrepenímo.

Glede Govekarja ne vem, kaj bi rekel. Ne verjamem, da bi bilo ž njim takó slabó. Nekaj časa molči, a kmalu se bo zopet oglasil. Sicér pa: Bog si ga vedi, Bog si ga znaj. Cankar res lepó piše. Veliko govorijo zoper njega; Bog daj, da bi res kmalu izdal svoje pesmi in zavezal jezike svojim nasprotnikom.

Ti prideš torej v Ljubljano. Ergo: se vidimo zopet prej ali slej. Ničesar si bolj ne želim. Saj veš: pismo je le pismo: vrt Ludvika XIV.: vse lepo obrezano, prirezano, pristriženo, prismuknjeno. »Alles wohl dressiert, in spanische Sliefel eingeschnürt.« Živ pogovor pa je anglešk vrt, ki se v njem čutiš takó prostega, domačega, naravnega. Vsekakor popijemo skupaj nekaj cvičkov, prej ko si natvezemo na križe telečnjake, vulgo kanistre.

Dorogoj! 5. junija bo moja glava vsa polna samih formul in številk. In potil se bom. Da med potom ne smúkne skozi luknjice tudi kakšna formula ali številka ven, pojdi, prijatelj, v »Sankištéfansdom« in pomoli za-me. Ouid vetat ridentem dicere verum? Još nešto. Fizika, iz katere se poučim v fizikaličnih stvaréh, je ravno sedaj, ko to pišem, zapustila carski Dunaj, da me poseti. Kaka čast za-me!

Sicér pa vem, da ti je dovolj moje blédnje. Na drugi strani (/.) tičé moje pesmi, bojazljivo pričakujoč visoko bobnečega Zena. Naj jih njih vrednost (ali nevrednost) obvaruje Semeline usode. Lahko jih daš natisniti v »Mladosti«, ki je nehála izhajati.

Jaz sam ne vem, kaj bi Ti še izbral in priobčil. Vse. Tega ne morem; ni časa. Pa saj Ti še pišem, kakor i Ti mêni; polagoma jih že doboš še peščíco. — Med Tvojimi pesmimi mi je najbolj ugajala zadnja, a lepe so vsé. — O izdaji mojih pesmij Te je kedo »nafopal«.

Tvoj zvesti prijatelj
Dragotin Kette