Draga gospa!

Precej ubit in razbit sem prišel na Dunaj. Najrajši bi se koj spet odpeljal, — pa ne v Ljubljano, temveč če mogoče v Kamčatko, ali pa vsaj na Baleare. —

Lepo zahvalo Etbinu za pošiljatev. Ampak brzojavka me ni nič posebno razveselila. To je drhal brez pameti in brez hrbtanca! —

Upam, da si se že enkrat za vselej poslovila od postelje in Ti želim, da bi božičevala na zdravih nogah in z veselim srcem! —

Najlepše pozdrave obema in en lep pozdrav tudi Minci. — Ti pa me pomiluj: verjemi, da zaslužim!

22. XII. 1908.