Draga gospa Ada!

Nikar mi ne zameri, da sem se nekoliko smejal Tvoji žalostni zgodbi. To je gnezdo: celo tebe je pokvarilo na tak način, da smatraš za tragedijo navaden malomestni škandal!
— Kar se Tvoje uloge tiče, si ravnala popolnoma pametno. Naj misli kdo o Kreisovi kar hoče, toliko je le gotovo, da Konkordat ni vreden njenega mezinca. Zdi se mi tudi, da bi se ona cela umetniško višje vzdignila, če bi občevala v drugačni družbi nego je doslej. Jaz seveda ne vem, kaj jo veže nanj v resnici; morda (ampak to je hipoteza) je vplivala nanjo baš njegova vroča poltnost; s to hipotezo je ne žalim in je ne ponižujem pred Teboj. Kajti, kolikor jaz poznam ženske, ni posebno verjetno, da bi se dala živa natura zaradi zunanjih razlogov protivoljno uklepati. Če pa se da ukleniti radovoljno, in naj vsled tega tudi vsak dan posebej zbesni, tedaj je to njeno življenje. — Vendar pa si Ti imela jako prav (in kot Tvoj pošten prijatelj sem Ti hvaležen), da si Jacinto svarila. Te ženske, ki mislim, da je v srcu plemenita, bi bilo nadvse škoda. —

Poet ni lepo ravnal z njo, ampak oprosti mu! Mlad je, rad bi korenito živel, pa še ne ve natanko, kako bi to storil. Njegove besede o individualizmu in tako dalje so same flavze. V resnici, se mi zdi, da je naš in naše sorte. Če misliš, da ni tako, se le spomni, da sem se jaz v svoji sodbi o ljudeh malokdaj zmotil — ali pa sploh nikoli. Saj sem bil prvi, ki sem očitno pokazal na Ketteja, Murna, Zupančiča, in tudi prvi, ki sem očitno ozmerjal Govekarja. Če dela nerodnosti mlad človek, ki ima veliko krvi in veliko fantazije — kdo bi mu zameril? —

Zdaj se bom morda res oženil. Nekak čuden mir je v meni — bodi vse, kakor je! — Tisto, kar se je v Ljubljani zgodilo, ni pozabljeno, temveč se je tako razraslo v meni, da je kakor drugo, čisto tiho življenje. Šele zdaj vem, kako prav sem storil, da sem pobegnil. Z odprtimi očmi sanjati — to je še; ampak sanjati v spanju in neprestano, je preveč. Zdaj ne vem več sredstva, kako bi stvar zadušil. Ženim se — z nevesto pa še besede ne govorim. Znorel bi človek! — Bodi za danes dovolj! Lepo mi pozdravi Etbina, Kreisovo in Kesslerjeve. Pa Cirilo vprašaj, če je dobila mojo knjigo ali ne. Daje Ti roko

Na Dunaju Ivan Cankar 3. febr. 908