Draga gospa Ada!


Nič ne vem, kako bo. Es geht schief! Danes sem tako jezen, da bi vse razdejal in porušil; pa rajši Tebi pišem: kajti uljuden moram biti in tako se bo jeza morda za silo razpuhtela.

Stvar je namreč to, da morda še za vožnjo ne bom imel, kaj šele za kaj drugega. Tisti bebci in zanikerni lenuhi v ministerstvu so mi namreč res obljubili, da dobim borih 200 fl. — pred božičem; »ampak pred dvajsetim težko«... Banda! Kaj bi? Danes sem rekel neki bogati svinji, da naj mi posodi 100 fl. Ali jih je posodil? Vraga je posodil! Blamiral sem se, da bi najrajši pljuval na strop ter čakal z nosom na pljunek! Tako pa bodi, kakor je, in naj vse skupaj zlodej vzame! Sklenil sem, da se zaklenem v izbo ter čakam zaklenjen na otvoritev slovenske univerze. Schluss! —

V tej jezi pišem dramo »Hrepenenje«, ki bi jo rad dovršeno prinesel seboj. V takem razpoloženju kakor me ima, bom vsemu temu hrepenečemu ljudstvu po vrsti vrat zavil. Par jih je, ki jih mučim z infernalno zlobnostjo. Kanalje! Eden umrje za hrepenenjem in jetiko, eden skoči skozi okno in se ubije, eden dobi delirium tremens, eden pa ostane pri domačih šegah in se obesi. Tabula rasa! Nameraval sem celo, da bi kar celo hišo, kakor je, z dinamitom v zrak pognal, pa nisem hotel Juvančiča ruinirati. —

Baš tisti dan, ko je bila v Ljubljani bralna proba mojega »Pohujšanja«, sem bral to farso večji dunajsko-slovenski družbi. Če bo vspeh tam doli le za polovico tolik, kakor je bil tukaj — potem bo vse dobro. Aplavz je nekaj navadnega; toda smeh, ki se poslušalcu nehote in burno iztrga, je za avtorja nekaj zelo prijetnega. Sploh sem postal zadnje čase jako nečimern, največ zaradi draginje; če mi je že vse drugo nedosegljivo, pa bodi ti moja, o sladka nečimernost, ki ne staneš nič! —
Vendarle še upam, da vaju pozdravim v Ljubljani. Če prej ne, vsaj v petek. Pripeljem se s tistim brzovlakom, ki pride ob polu šestih v Ljubljano; prej pa še naznanim, zato da me boš lahko povabila na ričet.

Dotlej pa najlepše pozdrave vama obema!

Na Dunaju Ivan Cankar
14. dec. 907