Dunaj, cvetna nedelja 1880.
Draga sestra!
Ravno kar, prišedši iz malega sprehoda, sem prejel Tvoje pismo in že Ti odgovarjam. Veš, kar v nos me je zbodlo in slinijo mi se še vedno usta, ko sem bral o Tvoji pekariji, ki ti dela toliko priglavice. Ko bi bil Dunaj v Ljubljani, gotovo bi me imela drevi za svojega gosta in rečem Ti, dobro bi se Ti zdelo, mene viditi, kakor mi gredo jedi v slast, katere so po mojem okusu. No pa naj bo prihranjeno za drugi pot. Pred kacimi 14 dnevi mi je pisal mladi Figar in mej druzem sporočil, da daje naš brat njive v najem, a da se mu to slabo odseda. Janez sam mi že davno ni pisal in torej tudi o tem ničesar sporočil, da se je pričel seliti s tim, da daje svoje stvari v najem, ali jih razprodaja. Jaz sem bil vedno nasproten temu njegovemu početju in ga tudi sedaj ne odobravam. Nečem tukaj svojih razlagov navajati; toliko pa rečem, da on tega ne bo najdel v Ljubljani, kar ki si misli in česar se nadja. Račun delati na papirju je kaj lahko, treba je k temu le malo pisati in računiti znati. Račune pa v resnici tudi izpeljati, to ni le naj večja in težja umetnost, le prevečkrat celo nemogoče. Tega se je prepričal že pri začetku, ko ni mogel njiv spraviti v najem, kakor mu je napisani račun kazal. Počakajmo pa le malo. Mu bo li res vsaki vestno i o pravem času plačal najemščino? Jaz rečem, ne. In kaj potem? Tožarija in druge neprilike. Iz gojzda mu kradejo, ko je doma in ga vsaki pozna, da je kakor deseti brat, da ga najde povsod, kjer ki si ga tudi ne želeli, ko bo pa v Ljubljani no, sedaj se bo zdelo pregrešno tatu krasti. Pa kaj bi metal bob v steno, ko vsaki odskoči. Sedaj pa po Nani. Gola resnica je: ne boj se sitnih ljudi, treba je le potrplenja in glave na pravem mestu, zadovoljiti jih hočeš in pri tem se še naučiš mnogo dobrega v svojo korist, boj se pa potuhnjenih hudobnih ljudi, ki se ti na videz sladkajo, za hrbtom pa plujejo strupa na tebe. Ne bom odrekel, da se ni ona predrazačila in se mej svetom in iz lastniih izskušenj naučila, česar v mladih letah nij imela, vendar ji rečem, da ji je 99 krat bolje ostati mej nevednimi beloritci daleč od svojih in drugih, ki poznajo njeni položaj, kakor iti mej verhniske »purgarje«. Špehar je sam mož in žena, ume ženske opravila bolje nego dosti skušenih gospodinj. Nana za to hišo ni. Praviš, Dorče se noče ženiti. Doklej pa ostane tako? In kaj potem? Ako ji je sama sitnost Viljmova od več, naj ostane, kjer je, in naj ne iše sramote, nezadovoljnosti in kesanja drugod. Jaz to govorim iz previdnosti in raznih lastnih skušinj; vsaj sem že nekoliko let mej tujim svetom. Ako ima kake posebne uzroke, da ne more više prenašati Viljma, potem naj gleda, da gre kam drugam, ne pa na Verhniko. Kako ste praznovali sv. Jožefa? Je došel moj list? Mislim, da se je križal na potu s Tvojim pismom. Tukej imamo še vedno zimo. Nič ni slediti, da bi prišla že vendar enkrat zaželjena spomlad. Danes popoldne grem v gledališče; poslala mi je gospodična, ki tudi sama igra in predstavlja baronico, prosto vstopnico in sicer sedež v loži. To bo pa zopet petelin na gnoji! Dobra se imejti, bodite vsi zdravi! Z bogom!
Tvoj brat, Franjo
Vesele praznike
slastno alelujo
masten želodec
meden kolač
zlato kapljico
Živili!
KORESPONDENCA
Faksimile tega pisma še ni na voljo.