Dunaj, 5. maja 1880
Draga sestra!
Jako me je iznenadilo Tvoje pismo, vse bi bil poprej mislil o Jožefu, samo tega ne, da so ga zopet poklicali na Žabjek. Gotovo jim je zadnjič dobro dopadel in ustrezal, ker ga imajo tako radi. Kaj mora vendar biti temu uzrok? Jaz se spominjam, da govori na necem mestu sv. evangelj, da bog tiste skuša, ki so pravični in iste tepe, ki jih ima rad.
Glej! gotovo mora biti to pri Jožefu. Jaz bi mu skoraj rekel, da naj nikar toliko ne moli in ne hodi v crkev, da se mu ne bo dogodilo potem kaj tacega neugodnega. To je gotovo, da istega vse črti, in mu nasprotuje, ki neče biti, kakor je hudoben svet. Kadar je človek zašel mej tolovaje, mora prekljinati gorje nego vsi drugi, potem si je zvest svojega življenja, ako bi tožil k boogu, bi gotovo ne imel dolgo obstanka mej brezbožneži. Tako isto je tamo pri Vas. Sosedje so hudobni, nevošljivi in to zarad tega, ker ste pri Vaši hiši bolji od druzih; Vi si pomagate na bolje, drugi propadajo. Zoper to početje Ti jaz povem naj bolji pripomočel. Sv. Pismo pravi: bodi zvit kakor kača in prekanjen kakor lisica. Človek ne sme biti odkritoserčen, naradno, druzim dober kakor sam sebi, marveč mora gledati le za svoj prid, če tudi pri tem drugi gabajo – potem se ga hudobni svet boji. Tedaj poslušaj! V Lazih in Jakobovci so večidel zadolženi ljudje, kolikor se jaz spominjam. Mesto da nosita vidva denar v hranilnico, bolje bi bilo, da gledata, da posodita, če tudi posilita, denar temu ali onemu sosedu, se vé, da nikdar brez priznanja in sicer mora se dolžno pismo narediti pri notarju na štemlje, toda zadostuje tudi doma narejeno, samo da ima veljavni priči; še bolje je pa posoditi na mejnice ali veksel, kajti po tem potu se dobi naj prej tička na limance. Ako bi vidva imela nekoliko sosedov tako v rokah, položaj bi bil Vama mnogo zboljšan. Se vé, da tega se sme nikdar misliti, da bi temu ali unemu dobro storila, pač na videz, v srcu pa recita: hudič naj te pocitran da nama več ostane. Verjemi mi, da tako cel svet misli sedaj, le bedaki se bojé greha. Poznano ti je početje Figarjevo z Nakovčevcem in z druzimi; a on je bil še precej kršanski. Da bi pa ti brala o židih ali judah, kako ti bogatejo, čudila bi se. Povračaj svetu hudo s hudim!
Veselilo bi me, ako bi našel brat s svojim zidovanjem bolji uspeh, nego sem mu ga jaz odsodil, bojim se pa, da se bo še kesal, da ni poslušal mojega sveta. Bati se Tebi ni treba, da bi bili vajini denarji pri njem zgubljeni, saj ima njegovo domovanje prilično vrednost. Z menoj mora biti kaj nezadovoljne, to spoznam iz njegovih pisem. Se bo že vnesel, vsaj se še lesnika zmedi. Nana mi kar nič ne piše, mislim da se ji tudi kaj kadi pod nosom. Naj bo! Kakor je rado. Dobro je pa, da vsaj še ostane na starem. – Ti se pe nikar toliko ne ženi z delom, polahko, počasi, vsaj ne boš na veke živela; čuvaj zdravje in še dosti Ti ni treba za to marati, če je Jože v Ljubljani. Slabo se mu ne godi, vsega pa tudi ne bo konec v teh tednih. Ne bi bilo dobro, da bi Ti prišli oče pomagat? Da moreš imeti s staro veliko poterpljenje, sem prepričan, vendar je bolje, da jo imaš pri sebi. Ne bodi pa nikdar pre dobra ž njo in tudi ne preveč osorna proti nji.
Stari ljudje so kakor otroci.
Dežuje tudi tukaj preveč, danes sije zopet solnce. O lazih Ti pišem prihodnjič natančneje, ker je danes že po prostoru. Slednjič ti še priporočam, da čuvaš svoje zdravje, nikar se preveč ne ukvarjaj z delom. Primi pozdrave za sebe in Jožefa od svojega
brata
Franja
KORESPONDENCA
Faksimile tega pisma še ni na voljo.