Čislani g. urednik!
Mislim, da nimam ničesar v Vaši uredniški mizi več, zato Vam pošiljam. Danes nekaj za prvi čas. Priporočam se, da skoro objavite, vsaj januarja nekaj. Zdaj sem študentka in honorar mi bo dobro došel. Kakor Vam znano, imamo radi izgredov zaprto univerzo! Meni je zelo žal. Sicer pa je potrebno, da si ogleda človek dunajsko življenje tudi zunaj univerze. Zdaj imam čas.
Zadnjič sem govorila z Vido. Ona je radi smrti prvega dečka skoro ubita. Mislim, da ni sreče v tem zakonu …
Ali verjamete, da skoro samotarim tu gori? V krčme principielno ne zahajam, za kavarne nimam časa, ne denarja. To si lahko privoščim edino v nedeljo.
Za božič bi jo najraje mahnila domov, vsaj za nekaj dni. Doma v kleti izborna kapljica, vse na razpolago … hm. Sicer pa ravno ne stradam.
Vidite, da sem vsaj nekaj dosegla, t.j. da sem pustila vsega polne lonce – a sem šla malo stradat. A jaz sem pri tem prav zadovoljna.
Veste kaj mi je nasvetovala Vida? Baje naj prosim za umetniško štipendijo. Dobili so jo Cankar, Zupančič, Meško i. t. d. Prositi je treba na ministrtvo za uk in bogočastje. Poskusiti hočem to srečo, Samo ne vem prav, kje in kako je treba stvar začeti.
Z lepimi pozdravi!
Ljudm. Poljanec