Čislani gospod urednik!
Prosim, vrnite mi one slabe pesmi, kar jih imam še pri Vas –ter ne priobčite nobene več.
Prebrala sem nekaj kritik in resnično priznavam, da nisem pričakovala takih ocen, kakor jih imam doslej. Nisem pričakovala hvale – ne, na to nisem bila pripravljena – na tako uničujoče razdirajoče kritike, kakršne prinaša Naš List, pa tudi ne. Bili smo mnenja, da imajo naši slovstveniki malo širša obzorja, ter ne vidijo v vsakem mlajšem poetu samo posnemovalcev Kettejev, Aleksandrov ter Župančičev. Ko bi bili ti ljudje količkaj pravični, bi priznali vsem tem literarno snovanje na Ruskem, – tam so se naučili modernega sloga, slovenska in lastna iniciativa ni dala »modernih«. Tako mi, kar nas je »manjvrednih«, smo se učili pri Rusih, a ker smo slučajno nekoliko let za Župančičem pa Kettejem, in tudi zato nismo več učenci naših modernih – temveč posnemovalce in plagiatorje naših Aleksandrov, Kettejev in Župančičev! Jaz sem hotela ostati v pesmih le ženska in nič drugega, – in vendar tudi te ženske pesmi niso moje, samostalne, – tudi te sem prepisala oziroma sem se jih naučila od Ketteja in Župančiča. Skoro vse za nič, ni vredno tiska, ne branja! Ne vem, ali se bo našel mož, ki bo upal ovreči to kritiko, ker ni opravičena.
V nepravem času sem izdala pesmi, to spoznavam zdaj, ko pišejo tako neprijazne sape iz vseh strani. Zdaj ni časa, ne prostora za druge, za nove srečne izvoljence …
Vedite, g. urednik, da ste se zmotili, ko ste mi pisali: Vaše pesmi so naredile dober vtisk! – Nisem pisala teh poezij za literarne kritikaste – tudi ne samo za kritike in zato me tudi kritika, še tako neprijazna, ne bo pobila.
Za zdaj se odtegnem za nekaj časa tem viharjem v zatišje!
Ali se udeležite izleta v Sofijo? – Tudi jaz sem se javila – to se ve, če se lahko udeleže tega izleta tudi ženske. Prihodnji teden namreč odpotujem na [nečitljivo] na Gorenje Avstrijsko. – Pozneje grem še najbrž dalje. –
Z lepimi pozdravi udana Ljudm. Poljanec