Čislani g. urednik!

Prelepa hvala na čestitki, razveselila me je. Tudi jaz Vam želim vse dobro v novem letu! Novo leto naj Vam prinese tudi obilo sreče v našem književnem delu, Vašemu Zvonu, obilo krepkih moči! List lepo napreduje in lahko ste ponosni nanj!

Že dva meseca ni bilo od Vas nobenega glasu. Vprašala sem Vas za svet glede izdaje poezij pri Hribarju – pa ni bilo nobenega odgovora. Zato sem odposlala rokopis Schwentnerju, ki mi je obljubil, da ga izda za Vel. noč. Dobim sicer manj honorarja – pa sem vsaj prosta skrbi in neprijetnosti. Danes smo na Slovenskem zelo strankarski in to ovira zelo naš književni promet.

Pesmi nimam mnogo doma, boljše sem odposlala, a zadnji čas počiva pero. Pesmi imam sicer veliko – tudi neobjavljenih – a jim ne pripisujem nobene vrednosti, ter jih tudi nikamor ne nameravam poslati. Kadar napišem kaj lepšega, Vam izvesno pošljem.

Z Marico iz Kišineva si dopisujeva. Ona že piše bolje rusko nego slovensko. Jaz se kar čudim, kako je mogoče tako naglo pozabiti materinski jezik in ona je za našo literaturo izgubljena, dasi bi nam pri svojem talentu napisala kaj dobrega, ozir. oskrbela naše časnike z izvirnimi dopisi iz Rusije. Jaz sem jo opozarjala na to, pa meni, da ima mnogo dela, okoli 30 ur na teden v šoli ter, da ne piše dovolj gladko slovensko. Nima nobenega stika z domovino, ne čita naših knjig ne časnikov, ne dopisuje z nikomer slovensko – pravi. Vse je pisal ta ruski velikan. A meni bi se neizmerno tožilo po našem jeziku in govorila bi ga sama s seboj – če bi ne imela govoriti z nikomer drugim.

V Rusiji je strašna revolucija in Marica piše, da pojde najbrž črez granico. Jaz pa tako sanjam včasi, da bi šla tja …

Prihodnjič Vam nemara pošljem i kaj za list – za zdaj lepe pozdrave

udana

Ljudm. Poljanec