Čislani gospod urednik!

Na Vašo željo Vam pošiljam nekaj pesmi. Stvari, katerih ne mislite objaviti, mi prilično vrnite. Mislim pa, da že je nekaj verzov sposobnih za natis.
Glede almanaha naj ostane pri starem! Prosim pa, da se popravi oni verz, kakor sem Vam že pisala.
Mnogo novejših pesmi je po mojem mnenju preveč otožnih. – pa kako bi pela veselo? Moje zdravje je prav navidezno, izgledam dobro, a bolezen čutimo, – prehudo čutim in to sama. Nimam ljudi, ki bi me razumeli in tešili ne poznam.
Prav tako se mi godi glede družbe, – o zabavi sploh ni govora. Ljudje so površni in prav vsakdanji, zaglobljeni vsak v svoje skrbi. Za drugega se zavzemajo le v toliko, kolikor jim je v korist.
Dvakrat sem poskušala spraviti pesmi v izdajo, enkrat pri Schwentnerju, drugič ozir. še tretjič pri Bambergu. Oba se izgovarjata, da sta založena s knjigami in izdajami ter je sploh za sedaj nemogoče. Ne vem, ali imam nesrečo ali so moje pesmi tako slabe, ozir. da jim škoduje samo žensko ime. Pri nas Slovencih je vse mogoče.
Zaupam Vam, velečislani gospod urednik, kar bi Vam že davno rada povedala. Mene zelo vleče na Rusko. Ne glede zato, da sem se mimogrede prav nerodno zaljubila – pa upala bi lepše bodočnosti
na Ruskem. Marica bi ostala istotako vse dni svojega življenja vaška učiteljica, da se ni pravočasno odtegnila tej duševni tlaki! Na Slovenskem se inteligentna ženska prezira, nismo še prebujeni in dovzeti za ženska vzgajališča. Kaj pa rečete Vi k temu?
Zvonu bom prihodnje leto sotrudnica, ako mi bodo dovoljevale v to višje moči!
Za zdaj še ostanem v šoli, sicer pa bi bila rada prosta tega težavnega, napornega dela v ljudski šoli. Morebiti si dobim kako privatno službo?
Z lepimi pozdravi
udana
Ljudmila Poljanec