Velecenjena gospdč. pisateljica!

Nekako peto kolo sem, nikjer ni pravega mesta zame. – Jaz ne vprašam dosti za to, mirno se obračam svojo pot dalje in drugi ne slutijo, da vem, da sem odveč.

Navadno sem vesela ... a časih tudi ne. – Mnogokrat sem »čudna«, kakor pravijo drugi. Tedaj premišljam sama sebe in druge in rezultat je, da jezno stresem glavo in vzkliknem: »Vse skupaj ni nič!« –

Da, vse skupaj ni nič – zame že. – Čudili se bodete, da Vam pišem tako, pa nič ne de. Včasih me prime, da pišem dolga pisma, polna tistega kaosa, ki se mi plete po glavi ... Odpošljem jih večkrat, – večkrat jih pa tudi vržem v peč, – kakor pride.

Ne prime se me izlepa kaj, dejal je že marsikdo, in menda bo res. – Zdaj mi ni hudo – o ne! – Sedim sicer vsak dan osem ur v odvetniškej pisarni in prepisujem razne tožbe, rekurze, apelacije in kakor se vsem tem pustim stvarem že pravi. – Ni ravno prijetno delo. Dan na dan vedno isto brez prenehljaja, brez spremembe! – Pri tej mizi sedim že šest mesecev, nekaj dimnikov in par streh je moj vis-a-vis,[1] star maček, ki se leno sprehaja vrh streh, je moj znanec, in ura na steni je moja prijateljica. Ko bije osem, sedem k mizi, ob dvanajstih pa pospravim svoje stvari do treh, ko zopet pridem in sedim do sedmih. Ni sile ravno. Prsa me malo bole včasih, pa se že potrpi, in saj pijem čaj, bo že bolje. Zato dobivam koncu meseca 40 gld.; lep denarček, pa kaj, porabi se ga lahko. Imam brata, – ta precej strga, in moje obleke tudi ne drže dolgo. – Pa prej mi je bilo slabje. Bila sem doma od 15. leta do 18. – Bilo je hudo doma! – Nisem bila lačna in strgana – pa saj je dosti, kar bolj boli. Tri leta sem vztrajala, marsikdo bi ne bil tri dni – pa morala sem. Ne obsojam nikogar, ljubim vse odkritosrčno, a rečem le, da smo nesrečni zaradi – pijače, da bo naša družina propadla zaradi nje. – Ne vem, če veste, kaj je to, pijača. – Brali ste neštetokrat, pisali tudi že kdaj, a doživeli niste in bolje je, da ne veste, kaj je to, – ne na papirju, ampak v resnici! –

Stara bom zdaj dvajset let, pa se ne spominjam, da bi bila kedaj le mesec dni srečna. Kakor daleč se spominjam, tako daleč mi je tudi življenje prepleteno z dogodki, katerih nisem kriva, a so mi vendar zagrenili vse.

Smola je, če človek ni srečen, in jaz jo imam! Ne želim si dosti – za tacega, ki nič ne doseže, so želje nepotreben luksus, – pa živim tja v en dan od danes do jutri.

Zabave nimam nikake, na sprehod ne grem, edino knjige me še razvedre. – Vas poznam že precej dolgo iz »Zvona«. – Ne bom Vam pisala poklonov in praznih fraz – teh čujete itak brez mene dovolj, povem Vam le, da kadar vidim natisnjeno »Marica«, se mi nehote zbudi želja, da bi naš narod imel še več takih iskrenih rodoljubkinj, kot ste Vi! – Bog Vas blagoslovi še nadalje, da ne omahnete. – Trda je res ledina, ki jo orjete, slovensko ženstvo večina še spi trdno spanje nevednosti. Priprosti sloji se ne zavedajo še svojih pravic in dolžnosti, kar pa je bolj inteligentnega ženstva, to pa večina nemškutari.[2] – Pa naj Vas krepi zavest, da se trudite za vzvišen cilj, da kljub vsem in vsim Vaš uspeh ni majhen.

Mogoče, da Vam te moje besede pokličejo pomilovalen posmeh na obraz, češ »tako ubogo, neznatno, dvajsetletno dekle!« – Ne, – pa tega ne verujem, vem, da bi se besedam zadnje Slovenke ne posmehovali, če jih narekuje ljubezen do naroda.

Še nekaj! – Imela sem že dolgo skromno željo, pisati Vam, a manjkalo mi je poguma. – Čudim se sama sebi, da izrekam danes tudi ob jednem prošnjo. – Priložila sem nekaj svojih prvih poskusov. – Prosim, preglejte jih, rada bi vedela, imam li kaj nadarjenosti ali ne. Jaz si ničesar ne domišljam, to mi znate verjeti, ali želela bi vendar, da bi mi kdo odkritosrčno povedal, jeli bi morda kdaj kaj dosegla ali ne. –

Prosim le, da se ne norčujete iz mene, – tudi zaradi tega pisma ne, – bolelo bi me. Prosti »ne« mi bode zadostoval, da se ne silim več h kaki stvari, za katero nisem.

V prihodnji številki »Slovenke« bom pogledala, če bo ostalo v »Listku« kaj prostorčka za »Mileno«. –

Oprostite mi, prosim, cenjena gospica, da Vas nadlegujem, in to se s tacim dolgim pismom. – Tudi tega mi ne štejte v zlo, da sem v začetku toliko govorila o sebi, žal mi je že, toda časa nimam mnogo in zato moram pač pismo odposlati tako, kakor je.

Kaj ne – saj mi oprostite vse? –

Z najodličnejšim spoštovanjem /:morda bi smela pristaviti tudi prisrčen pozdrav?:/ se Vam priporoča

Vaša

Vam udana

Zofka Kvederjeva

[1] Vis-a-vis (pog.): nasproti.

[2] Nemškutariti (slabš.): vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti nemškega jezika.

Ljubljana, 14. ll. 98.