Velecenjena gospodična!

Z Jelovškom sem se seznanil in sem tega znanja zeló vesel. Samo jezilo me je, ker ni hotel v krčmo.

O Veliki noči sem mislil v Prago, ali ne pojdem. Mnogo reči je, ki me žalosté in vznemirjajo in tudi Jelovšek me je dobil dolgočasnega. Takó ostanem tukaj in se napotim poleti v domovino.

Rad bi, da bi brali mojo povest, ki je izsla v »Knezovi knjižnici«. Meni so poslali samo en izvod, drugače bi Vam enega podaril. Zdaj napišem dolg roman.

Jelovšku sem rekel, da je tukaj življenje prijetno; ali to ni res — zeló dolgočasno je, zmirom bolj pustó in ostudno. Kje drugje bi bilo morda še slabše, nego je na Dunaju. Srečni so ljudjé kakor Jelovšek: vidi nesramnosti in zató misli na reforme in je zdrav in krepak. Človek pa vidi isto in se samo grize in ubija. Če govorí o kakšnih načrtih, govorí samo tja v en dan in ve dobro, da nikoli ne bo nič iz njih. Življenje je polno laži.

Druga izdaja mojih pesmi je v delu pri tiskarju. Kadar izide, Vam pošljem knjigo, da boste videli, kako lepo sem jo preobrazil.

Potem pa pojde takoj v tiskarnico moja nova drama, ki bi posebno rad, da bi jo Vi brali. Na ljubljanski oder tudi v prihodnji sezoni najbrž ne pride in se nič ne jezim zaradi tega.

Zupančičevih pesmi druga knjiga se ne pride za Veliko noč: prelen je bil, da bi bil zbral stvari. V kasarni bi tudi jaz ne zbiral ničesar.

V zadnji st. »Slov. Prehleda« so menda izšle nekatere moje pesmi v českem prevodu. Ali bi mi mogli morda to številko prikomandirati? Zeló bi Vam bil hvaležen.

Vaso dopisnico sem dobil in me je jako razveselil prijazni obrazek na nji. Zdaj morate imeti pač prelepo življenje.

Zató sem Vam zdajle pisal, ker mi je bilo zeló dolgčas in nerodno in sem se hotel malo pogovoriti. Ob takih urah se spomnim zmirom na Vas in bi od srca rad, da bi Vas videl pred sabo.



Z lepim pozdravom



Na Dunaju 20. III. 1902.



Ivan Cankar