Velecenjena gospodična!

Odgovarjam Vam takoj, da Vam prav od srca gratuliram. In Vladimiru. To ste srečni ljudjé, Bog Vas blagoslovi! Tudi jaz bi bil rad tako vesel. Nekako grenko mi je bilo, ko sem prečital Vaše pismo. Spoznal sem, da je treba dveh in treh in da sem že vse skupaj zamudil, lahkomiselno zapravil. Jaz sem namreč egoist, zató sem mislil nase, ko ste mi Vi pripovedovali o sebi. Poezija in literatura — stare babe, če nima človek življenja, če ni samega sebe vesel. Takó postane grenak in pust. In vino, ki pride iz take posode, ne more biti sladko in čisto. —Pridem Vas na vsak način pogledat in Vašo malo; ali še ne tako hitro. Nimam denarja (moram skrbeti za družino; ne svojo). Za dalj časa ne pojdem nikoli več z Dunaja; to mesto se mi je zeló priljubilo, posebno naš okraj s svojimi poldrugstotisoč delavci in svojim uboštvom. Tukaj se čutim domačega. Ostanem vsaj še štiri leta; a v pokoj pojdem potem v Ljubljano.

Pogrešal bi drugod zeló gledališča, razstav itd., posebno pa tingl-tanglov. Ta zabavišča ljudjé (literati) zeló podcenjujejo; časih se vidi na teh odrih več umetnosti, najčistejse umetnosti, kot v »Burgu«. Zadnjič sem videl Saharet

— pesem sama! Slišal sem v Jantschevem gledalisču v Pratru gospo Pierny iz Pariza — nekaj čudovitega. Namesto da bi krokal si poiščem s finim nosom najlepše zabave — in na Dunaju jih je veliko! —

Prav ste imeli, da »Epiloga« niste preveli. No, jaz se bojim, draga gospodična, da se z »Vinjetami« — ako sploh izidejo — blamirava obadva. Rajši bi bili čakali na kaj poznejšega, boljšega! — Mlisel na novo farso sem za zdaj pustil ter sem se spravil z globokim navdušenjem na študij naše žalostne zgodovine. Že sem dobil snov, načrtal glavne poteze ter ustvaril ljudi. Pisati mislim tragedijo našega umirajočega naroda, našega kmečkega ljudstva. Tisti naši veliki pisatelji, ki so se ukvarjali doslej s pravim našim »narodom«, so napravili iz njega karikaturo, kratkočasen original. —

Torej zbogom in še enkrat moje najlepše čestitke.



Na Dunaju, 21., Ill. 901. Ivan Cankar