Predraga Zorana!
Disonanca za disonanco v sveto melodijo Tvoje prekrasne duše! – Kaka groza samo misliti vse, kar si prestala! . . .
Silna, kakor si, dušica, dvigni se znova iz obupne onemoglosti in ljubezen božja naj Ti pomore!
Veseli me, da te poseča naš „batjuška“; je takov zlat čelovek; - rekla bi, eno samo nežno čuvstvo ga je, in ne vem, kaj še...
Sporoči mi, Zorana, kako dolgo ostaneš v Ljubl., morda si vendar morem ukrasti par ur... O Vel. noči pa najbrže!-
Zakaj je bilo najino zadnje slovo tako žalostno.....
O meni, kaj ne, nisi dosti čula vmes. Morda Ti je kdorkoli povedal, da se mnogo, mnogo smejim, da sem često uprav peklensko razposajena in divja... Če ti jaz za kratek čas adiram življenje sedaj - ; na zunaj Kaos, dilirij, - na znotraj letargija in smrt! Ali veš, kaj sem ti nekoč stavila za slučaj? Takraj si se zavzela.
Ne vem, kedaj se je skalila moja duša, tudi ne vem, je-li kaj živela od tedaj...
Pijanost, iz katere se do treznosti sedaj skoro nikoli ne vzbudim, mi je prijetna... Tako se živi prav imenitno!
V šoli pa, pri deci se docela pozabim in sem to, kar so otroci...
Pa zdaj se mi dozdeva, da me neguje ves svet , in moji bogovi so samo še malički in svetinje so samo še igrače...
A „Slovenka“ je jako fina ni tvoje zadnje pesmi mi zelo prijajo “Biseri“ -
Gospa Vrili mi je pisala pred 3 dnevi o tebi. Ako te poseti, blagovoli ji izročiti najlepše pozdrave.
V mislih sem bila neštetokrat pri tebi in sem...
Zdravstvuj, dušica!
Poljublju te
Tvoja
Vida.
z. 2. IV. 900