Ljubezniva gospodična Marica!

Zahvaljujem se vam za prijazno pismo. Pesmi in pozdrave izročila sem g. Medvedu. Tedaj v veliki noči se vidimo. – Ah, pridite, pridite v naš divni bohinjski kotiček – ne bode Vam žal. A jaz se bojim, da Vas o tem prihodu ne bi razočarala – in potem me straši tisti »gorje vam«. -Upajva vendar, da se vse srečno izide – in tedaj bo moja osebica toli predrzna, da Vas bo prav vroče na srce stisnila. – Veseli me, da naša »Slovenka« tako dobro uspeva. Za Vas, ki še toliko storite za dobro stvar – je to pač najlepše plačilo. Veseli me tudi, da je spis ugajal – tem bolj – ker ste Vi avtoriteta. – Ali naj se še spustim na prozajiško polje? – Bojim se, da bi ono ne bilo potem preveč poetiško. Tako rada bi veliko, veliko delala za »Slovenko«, a spoznavam, da mi ne dostaje močij.

Pišem v šoli – sem raztresena – kar ni lepo – če človek pismo piše. – Pišite mi o priložnosti še – in bodite prisrčno
pozdravljena
od vaše preudane
Kristine

Na Boh. Bistrici dne 26./2. 1898.