Draga gospa,zdelo se mi je, da Vas zanima oni moj člančič v Neues Frauenleben, zato sem Vam ga tu prepisala. Zdaj pa sama razsodite, če bi se smele danes take gorke resnice javno povedati. Mislim da ne. Nemar bi bila konfinacija najmilejša kazen za tak “zločin”.Razprava v Maričini Slovenki je res prav zanimiva, čeprav mi zveni nekoliko tuje. Saj sem že zdavnaj pozabila kaj je vse prinesla Slovenka. Dozdeva se mi pa, da leposlovje v obče ni bilo dosti prida. Kako tudi, ko so vendar smatrali Slovenko za neke vrste ne bodi ga treba. Pravite, da niti Danica ni občutila nujnosti nuditi najnižjim slojem duševne hrane. Bože mili, kaj so pa takrat kmetice in delavke sploh kaj čitale. Kvečjemu knjige družbe Sv. Mohorja. Pisala sem pač za Slovenkine čitateljice pa naj si bodi karkoli, v dosti razumljivem in priprostem slogu, da so članki primerni tudi nešolanemu razumu. Kako je pa sodil tudi napredni svet priča “Narodova” izjava, da je Danica sigurno kaka prismojena učiteljica.Onih listin Vam pošljem tri. Ostale, neuporabljene Vam vrnem.Dosti za danes. O priliki kaj več.Pozdravlja VasElvira Dolinar
